Zadnjič sem šel s hčerko na sprehod po vasi in me je vprašala: “Ati, lahko tečem?” Seveda sem ji dovolil, da teče in vmes sva tekla od časa do časa tudi skupaj. Opazoval sem svojega otroka, kako zelo uživa v gibanju, kako se smeje in kako jo razganja od energije.
Spomnil sem se odstavkov iz knjige Tao Te King, ki pravijo, da je telo gibko in mehko ob rojstvu. Res je in poleg tega polno energije! Kam gre z leti vsa ta energija, vsa ta radost, vso to veselje, da se sploh smemo gibati? Ko sem služil “civilno” v Bohinju in vodil izlete osnovnošolcev in srednješolcev je vso to veselje do gibanja že v veliki meri izpuhtelo. Nihče me ni spraševal: “Robert, lahko tečem?” Prej so me spraševali, kako dolgo je treba še hoditi in zakaj sploh hodimo?
V Tao Te Kingu tudi piše nekaj v smislu, da je telo trdo in togo ob smrti in zdi se, da naša telesa postajajo toga in trda že mnogo prej in so na nek način mrtva že pri tridesetih, štiridesetih letih. Zdi se celo, da se ta “smrt veselja do telesa” pojavlja vedno bolj zgodaj.
Statistično je dokazano, da s prihodom v srednjo šolo mnogi opustijo treninge svojih omiljenih športnih panog. Meni se zdi to zastrašujoče. Velik del tistih, ki še vztraja pri redni rekreaciji pa preneha z aktivnim športnim življenjem po fakulteti ali najkasneje takrat, ko dobijo prvo službo. Če še slučajno kdo “miga” po tem obdobju, naredi starševstvo še ostalo.
Če se ne motim, sem nekje zasledil, da Kitajci fenomen, kjer smo brez energije, imenujejo “postani či”, torej či, ki se ne premike, ki je pri miru, ki obstoji na mestu. Bolj, kot smo utrujeni, manj “migamo”, manj kot “migamo”, bolj smo utrujeni. Res je, da sem prva dva praga selekcije gibanja odlično prestal, verjetno tudi zato, ker sem hodil na fakulteto za šport in ker sem se kasneje leta in leta udejstvoval kot trener. Z rojstvom hčerke pa je bilo preprosto vsega preveč. Čez dan sem hodil v službo, zvečer sem poučeval borilne veščine, ponoči sem delal mozaike, vmes pa smo imeli seveda še družinsko življenje in mi preprosto ni več zneslo.
Opustil sem poučevanje (Zdaj, v letu 2017, sem spet začel poučevati borilne veščine 🙂 ) in s tem tudi velik del gibanja. Mišična masa je upadala, nivo energije pa tudi. Kaj se lahko torej naučimo od otrok, da postani či spet začne krožiti? Nekaj predlogov:
- manj sedenja, več stanja
- manj računalnika, TVja in več sprehodov
- manj izletov v nakupovalne centre, več v naravo
- manj denaturirane hrane, več sveže hrane
- manj izolacije, več druženja s pozitivci in aktivnimi ljudmi
- manj ležanja na kavču, več trekkingov ob vikendih
- manj vožnje z avtomobilom, več kolesarjenja, rolanja, teka in plavanja
- manj buljenja v ekrane, več družabnih iger, kartanja
- manj monotonega dela v pisarnah, več petja, plesa in igranja inštrumentov
- manj podganje dirke, več svobode
- manj dela, več kvalitetnega časa z družino
- manj mesta, več narave
- manj togosti in “smrti veselja do telesa”, več gibkosti, veselja do gibanja in zavedanja, da je imeti zdravo telo danost, ki ni samoumevna in jo moramo ceniti, vzpodbujati in ohranjati.
Seveda se sam ne držim vsega, kar sem zgoraj napisal, zato te vrstice ne veljajo samo zate, temveč predvsem tudi zame. Vrnil se bom v “formo”. Našel si bom redno aktivnost, ker mi občasni sprehodi niso dovolj. Spet se bom začel razmigavati pred TV- jem (če ga že gledam), spet bom začel poslušati bolj moj notranji glas, ki je bil do zdaj še vedno nezmotljiv, ko je šlo za to, kaj je dobro zame in kaj ne.
Vsaka luža postane sčasoma vedno bolj postana, motna in zamazana, ker je voda pri miru. Poglej v gorski potok, voda je čista, prozorna, ker je v nenehnem gibanju. Učimo so od modrosti narave in otrok.
PS: Brezplačno e-knjigo SAMOOBRAMBA ZA ŽENSKE si lahko snamete TUKAJ!
