Pred kratkim me je hčerkica vprašala, kdaj spet pridem s kolesom po njo v vrtec. Bil sem prijetno presenečen in vesel, da uživa ob skupnem kolesarjenju na poti domov tako kot jaz. Res je, da sem jaz tisti, ki goni kolo 3 kilometre navkreber, ampak to je čas, ki je samo najin. Veliko se pogovarjava, včasih, če nisem preveč zadihan, tudi kakšno zapojeva in če je treba, narediva kje kakšen odmor in uživava, ko na naju sije sonček, medtem ko srkava sok.

Odločitev, da preklopim iz avta na kolo, je padla, ko sem začel eksperimentirati z minimalizmom (http://www.robertlisac.com/minimalisti-prismojeni-asketi/). Pri minimalizmu gre za to, da se iz življenja odstrani vse, kar je nebistvenega, zato, da ostane več časa in energije za tisto, kar je za nas bistveno.

Zato pri minimalizmu po mojem mnenju ne gre za odrekanje, ker se ne odrekamo bistvenega ampak nebistvenega. Verjetno za sovaščane, ki me prehitevajo z avtomobili, izpadem siromak, ko s hčerko kolesariva gor na Orle, pa kaj! Seveda, lahko bi šel z avtom po hčerko, ampak potem bi bil v petih minutah doma, kjer bi naju čakala rutina.

Meni je bistven odnos s hčerko in čas, ki ga lahko namenim samo njej. Dol mi visi za kapitalistično storilnost, kjer je treba »optimizirati« in stlačiti čim več opravkov v en dan. Zato mi je vseeno, če traja najina pot domov kdaj tudi celo uro, kajti zgodi se, da greva včasih tudi celo pot peš domov, če se mi ne da ravno kolesariti. Nimam občutka, da bi se, od kar to počnem, bilo česa odrekel, kvečjemu sem zamenjal nebistveno z bistvenim.

Zato se tudi nisem odrekel 705 stvari, ampak sem se jih znebil, ker jih sploh ne ne potrebujem, kaj šele pogrešam. Šlo je v resnici za kramo, ki mi je samo jemala prostor in dragocen življenjski čas, ki je potreben, da se kramo vzdržuje, čisti, prestavlja, zlaga in sortira.

Ko hčerka pokaže resničen interes, da pridem po njo s kolesom, ker ji to nekaj pomeni in ker uživa v najinem druženju, je to zame največja zmaga. To ni tista zmaga, ko stopiš na stopničko in ti gledalci ploskajo, kajti takšne zmage zbledijo zelo hitro. To je tista zmaga, ki traja dlje in rojeva globoko zadovoljstvo ter daje življenju globlji smisel, vsaj meni.

Kaj je zate bistveno? Kje se zate začenja odrekanje? Vesel bom tvojega odziva.

***

Podobni članki:

• Manj krame, stroškov in kilogramov: http://www.robertlisac.com/manj-krame-stroskov-in-kilogramov/
• Ati, lahko tečem? http://www.robertlisac.com/ati-lahko-tecem/
• Zakaj so Turki zakon in zakaj uporabljam en sedež v avtu, a plačujem jih pa štiri? http://www.robertlisac.com/zakaj-so-turki-zakon-in-zakaj-uporabljam-en-sedez-v-avtu-a-placujem-stiri/

PS: Če te veseli ustvarjanje mozaikov, se prijavi na moje e-novice, da boš na tekočem, kdaj bodo naslednje mozaične delavnice. S kodo, ki jo dobiš ob prijavi na e-novice, si lahko snameš mojo brezplačno e-knjigo MOZAIK – PRIROČNIK ZA ZAČETNIKE.