Obstajajo kraji na zemlji, kje nekako čutiš, da je možno vse in da je dovoljeno živeti svoje sanje. Takšen kraj je gotovo posestvo Gea Viva na Braču, za katerega skrbi Sabine Engelhardt, Nemka, ki je tvegala zelo veliko za uresničitev njenih sanj.

Sabine na svojem posestvu goji svojo lastno zelenjavo, ukvarja se s permakulturo, prireja seminarje za geomantijo in nasploh omogoča širokem spektru ljudi, da na njenem posestvu uresničujejo čisto svoje individualne sanje, ki pa sploh niso tako individualne, kot se na prvi pogled zdi. Tako se je zgodilo mojim »somozaičarjem« in tudi meni.

Vedno sem si želel narediti veeeelik mozaik in ko sva o tem debatirala s Sabine, se je počasi oblikovala ideja, da se pri njej naredi kip zmaja, ki bi ga potem pokrili s koščki keramičnih ploščic. Seveda sem ponujeno roko takoj zagrabil in z mano tudi druščina, ki se je lotila tega čudovitega projekta.

Več dni smo garali, da smo sploh zgradili osnovo, torej kip zmaja, a hkrati smo bili tako polni energije, ker nam je bilo dovoljeno početi točno to, kar smo si želeli. Bilo je, kot bi otroke pustil v peskovnik. Prekipevali smo od navdušenja, zanosa in idej. Dlje, ko razmišljam, kaj se je v tistem poletnem tednu zares dogajalo tudi na drugih nivojih, bolj me preveva hvaležnost, da mi je bilo dano  to doživeti.

Kaj se je dogajalo za kulisami? Precej. Vsi smo se za nekaj čudovitih dni rešili bremena »dvojnega življenja«, ko je treba nekako najti ravnotežje med tem, kako drugi želijo, da živimo in kaj si zares sami želimo početi na tej zemlji.

Začutiti, da je možno živeti drugače, po svoje, je lahko zelo osvobajajoče in šokantno hkrati. Nekaterim uspe, vsaj tako se zdi, živeti popolnoma svobodno, po svoje, točno tako, kot so si to sami želeli, drugim to sploh ne uspeva, tretji pa so ujeti nekje med enim in drugim polom. Osvobajajoče je zato, ker se v takšni trenutkih počutimo neverjetno živi, ker možgani izvajajo to, kar veleva srce in ne obratno. Šokantno zna biti pa zato, ker je za to svobodo potrebno plačati določeno ceno. Še bolj šokantno pa postane, če je ne plačamo.

V tem tednu sem opazoval, koliko ljudem pomeni, da lahko ustvarjajo, da se lahko družijo, skupaj smejijo in mešajo beton in pomagajo pri prenašanju kamnov. To, da smo napravili velik del zmajevke je v bistvu samo fizična oblika stranskega učinka celotnega procesa, ki se je takrat sprožil. V dokaj tradicionalno okolje in prostor smo postavili pravljično bitje, ki ga v vseh bajkah vedno pokončajo. Mi smo si želeli, da bi to bitje živelo. V pravljicah je vse mogoče, zakaj ne bi bilo vse mogoče tudi v naših življenjih?

Nekje sem prebral dobro misel, da je treba sanjsko življenje živeti zdaj, ne jutri ali pojutrišnjem. Tako smo postopno deležni vedno več sanjskega ali v našem primeru pravljičnega življenja in prav to sem želel spet okusiti. Zato sva se s sestrično odpravila na otvoritev KAMNITEGA KROGA na posestvu od Sabine in ni nama bilo žal.

Čeprav sva prišla v petek pozno ponoči, sva v soboto navsezgodaj že lepila ploščice na zmajevko. Drugi so se v tem času ukvarjali s pripravami na otvoritev. Mislim, da nihče ni vedel, kako se bo pravljica tisti dan končala. Po kosilu sva v Milni šla pogasit žejo v »naš« bar, sledilo je kopanje in potem je bil tu že čas za grande finale, skupni pohod z glasbeniki in Sabine, ki je množico ljudi popeljala na njeno posestev.

Avditorij se je napolnil, nastopale so klape Mrduje. Publiko so začarali odlični in poskočni glasbeniki skupine OPG.

Na koncu so bili na odru še člani Tribal Jam Orchestra. Uf, Pred in med točkami skupin so glavne akterke glede klesanja kozmogramov razložile namen posameznih kozmogramov, bile so prisrčne, iskrene in preprosto čudovite. To je začutila seveda tudi publika in ni trajalo dolgo, ko se je ozračje še bolj sprostilo in sveže nasuta zemlja v avditoriju je hvaležno sprejela plesalce vseh starosti, ki so s plesom utrdile teren.

Vsi smo čutili, da smo del čudovite pravljice, ki postopno vedno bolj postaja realnost. Postopno. Najprej na Sabininem posestvu razen trave, grmovja in nekaj dreves ni bilo nič, zdaj tam stoji že cisterna, cel kup obnovljenih suhih zidov, »šotor-kuhinja«, paviljon, zmajevka, ki je v procesu finalizacije in seveda kamniti krog, ki je doživel nepozabno otvoritev.

Vedno več nas je, ki nismo zadovoljni z ustaljenimi oblikami bivanja, dela, gibanja, prehranjevanja in ustvarjanja, ker se vedno bolj zavedamo, da je pravljico možno živeti in bo prej ali slej postala realnost. Prav zaradi tega so pomembna takšna »igrišča« eksperimentalnega in drugačnega življenja, kot je Gea Viva, da se preko te igre naučimo novih veščin, bolj humanega in ekološkega sobivanja, kjer bo v ospredju človek in ne profit.

Kapljica, ki pade na mirno površino jezera res ni velika, ampak ti mali valovi se širijo po celem jezeru, zato premore kapljica veliko večjo moč, kot si lahko predstavljamo. Takšna kapljica je tudi projekt Gea Viva.

PS: Več o projektu Gea Viva si lahko prebereš na www.geaviva.net. Če bi rad doma sam izdeloval mozaike in potrebuješ navodila, kako se mozaiki sploh delajo, si lahko na tej spletni strani brezplačno snameš mojo e-knjigo o mozaikih MOZAIK – PRIROČNIK ZA ZAČETNIKE. Naroči se na e-novice in dobil boš kodo, s katero si lahko snameš to in tudi vse ostale e-knjige.

***

Dodatno branje:

– Making a mosaic dragon statue on Brač island: http://www.robertlisac.com/mosaic-dragon-statue-on-brac/

– Kako je, ko poljubiš božanske ustnice? http://www.robertlisac.com/kako-je-ko-poljubis-bozanske-ustnice/

– Minimalisti – prismojeni asketi? http://www.robertlisac.com/minimalisti-prismojeni-asketi/