Verjetno si že kdaj slišal za tisto odbito zgodbico, kako v Afriki lovijo opice? Lovec poskrbi za to, da ga opice vidijo, kako da v luknjo v drevesu za pest velik kamen. Nato odide in se skrije v bližnje grmovje, kjer počaka, da prva opica seže v ozko luknjo, skozi katero je lovec komaj stlačil kamen. Opica hoče izvleči kamen, vendar ji to ne uspe. Zakaj? Ker se oklepa kamna in ga noče spustiti. Njena roka se zagozdi v luknji in lovec v miru pride do drevesa in na ta način ulovi opico.
Zadnjič sem poslušal B. SCHÄFERjev audio program, kjer omenja točno ta primer v zelo zanimivem kontekstu, da se namreč tudi mi pogosto obnašamo točno tako kot te opice. Pravi, da se v mnogih primerih oklepamo zelo škodljivih vedenjskih vzorcev, tako kot opica kamna, namesto, da bi se sprostili in ta kamen odvrgli in končno spregledali, da dejansko ne držimo nič dragocenega v rokah. Šele, ko odvržemo kamen, škodljiv vedenjski vzorec, ki vodi samo v slepo ulico in nikamor drugam, se nam ponudi možnost, da se lahko prepustimo reki življenja in postanemo dojemljivi za nove in boljše priložnosti.
Tako sem dobil navdih za mozaik, ki je trenutno še v fazi nastajanja ampak razodeva ravno dovolj, da ponazarja princip zgornje zgodbice.
Na zgornjem mozaiku lahko že prepoznaš reko življenja, pa tudi labirint s slepimi ulicami. S tem mozaikom sem želel prikazati, da vedno sami izbiramo, za katero opcijo se bomo odločili. Izbiramo lahko slepe ulice labirinta. Ko nas sreča pamet, pa smo v toku, se nenehno prilagajamo situacijo in lahkotno ter sproščeno tečemo proti oceanu.
Želel sem ustvariti mozaik, ki vsebuje tudi neko poanto, ki ni samo lep okras na steni, temveč človeka opozarja, da se pogosto splača odvreči tisti prekleti kamen, preden se nas usoda boleče loti, kot se loti lovec opice.
Gotovo si že kdaj doživljal tiste trenutke sreče, ko gre vse gladko, ko se ti nenehno smeji, ker je takšen užitek živeti, ko se lepi trenutki v tvojem življenju kar vrstijo, ker si zavestno ali podzavestno izbral pač to opcijo. Ta mozaik govori točno o tem, da ta se je treba prepustiti “flow-u” in da je zato smiselno kdaj pa kdaj pokukati, kaj v resnici držimo v naših rokah? Česa se v resnici oklepamo? Je napočil čas, da je treba odvreči kakšen “kamen”? Ni lažje izbrati reko življenja kot labirint, ne glede na to iz kako lepih barv je ta narejen? Izbira je vedno naša.
Mislim, da se vsi kdaj srečujemo s to tematiko in očitno jo poskušam sam razumeti tako, da jo na ta umetniški način “predelam”. Ta mozaik mi kot dober prijatelj vedno znova prišepne: “Hej, zbudi se! Spusti kamen, sprosti se in prepusti se reki življenja!” 🙂 Bruce Lee bi verjetno rekel: “Be like water, my friend!” (Bodi kot voda, prijatelj moj)
Želim si, da bi našel toliko časa, da ta mozaik te dni dokončam.
***
Evo, tako pa je videti končan mozaik! 🙂
Če te zanima ustvarjanje mozaikov, se lahko prijaviš na e-novice na moji spletni strani. Kako dobro se imamo na mozaičnih delavnicah, si pa lahko ogledaš tukaj: http://www.robertlisac.com/3-zacetni-tecaj-mozaicarstva/