Zjutraj me je je zbudila ura ob 4:45 uri. Moja prva misel, ko sem se zbudil: »Danes pa ne grem s kolesom v službo!«Tehtnih izgovorov, da črtam kolesarjenje iz dnevnega reda, sem imel kar nekaj:
- Še včeraj me je viroza tako napadla mojo prebavo, da sem izkusil »permanentni knockout«. Počutil sem se še prešibkega, da bi v o obe smeri kolesaril.
- Še vedno so me bolele obnosne votline. Kolesarjenje bi pomenilo, da bi mi spet pihal mrzel veter v glavo in bi se te težave spet po nepotrebnem stopnjevale.
- Zjutraj je bilo svinjsko mrzlo in v mrazu kolesariti res ni užitek.
Vedel sem, da se bo budilka drugič oglasila čez četrt ure, zato sem ponovno legel v posteljo, ker sem se že nekako odločil, da bom šel v službo z avtom. Dodatnih 15 minut spanja pa vedno prav pride, kajne? Še isti trenutek, ko sem legel nazaj v posteljo, sem začutil, da se nisem prav odločil. Želel sem si začeti dan z gibanjem, ampak definitivno ne s kolesarjenjem. Hitro sem se oblekel, ker sem našel rešitev, ki je bila zame sprejemljiva. Z avtom sem se zapeljal proti službi in približno na pol poti sem ga parkiral v neki stranski ulici. Preostali del poti sem šel peš.
Glede na to, da se želim čez kakšen mesec odpraviti peš iz Ljubljane v Bohinj, sem bil prav vesel, da sem našel več kot odlično alternativo, s pomočjo katere se bom počasi dodatno pripravljal na ta podvig.
Že Anthony Robbins je govoril o tem, da kvaliteta vprašanj določa tudi kvaliteto odgovorov. Do zdaj sem imel ob zgodnjih jutranjih urah v glavi samo eno vprašanje, ali grem v službo s kolesom ali z avtom? To vprašanje dopušča samo dva odgovora in včasih mi nista všeč ne eden ne drug. Torej gre za dokaj nekvalitetno vprašanje, ker mi ne ponuja dodatnih alternativ, ko bi si jih želel.
Modificirano in bolj kvalitetno vprašanje bi se vsaj zame moralo glasiti tako: »Katero obliko gibanja, ki me veseli, bom izbral danes, da naredim že pred službo v gibalnem smislu nekaj zase?« Tako kolesarjenje ni več edina opcija, ampak lahko v svojo jutranjo vadbo po lastni presoji in glede na situacijo vključujem tudi navadno hojo, nordijsko hojo, tek, rolanje in verjetno bi se našla še kakšna oblika gibanja. Kot minimalist (Več o minimalizmu si lahko prebereš tukaj: http://www.robertlisac.com/minimalisti-prismojeni-asketi/) in ljubitelj narave se izogibam uporabi avta. Vse zgoraj naštete variante mi omogočajo, da pridem v službo tako, da avto uporabljam bistveno manj ali pa ga sploh ne uporabljam, kar je po mojem mnenju definitivno korak v pravo smer.
In kakšen je nauk te zgodbe? Včasih se preveč togo oklepamo lastnih pravil, zato, da bi še naprej zadoščali svojim standardom in pri tem popolnoma spregledamo, da se morda nahajamo v neki novi situaciji, ki zahteva nov in drugačen pristop. Seveda, lahko bi šel danes s kolesom v službo in tako ugodil standardom povprečnih minimalistov, samo potem bi imel ves čas občutek, da nekaj delam pod prisilo in gibanje pod prisilo absolutno nima smisla, ker je to v tem primeru bolj kazen kot nagrada.
Moj prijatelj Robert Simonič – trener vrhunskih športnikov (http://www.robertlisac.com/robert-simonic/) vedno pravi, da situacija določa taktiko in taktika tehniko in verjamem, da človek, ki se tega načela drži v vsakdanjem življenju, živi bogato in razgibano življenje. Situacija je bila takšna, da nisem bil v stanju, da bi kolesaril v službo, zato sem izbral taktiko alternativnega gibanja. Pri izbiri tehnike sem se odločil za hojo. Mogoče bo pa danes tudi tebi koristila prijateljeva misel: Situacija določa taktiko in taktika tehniko. Pogosto se namreč čisto iz navade zapičimo v eno zastarelo tehniko, rešitev ali pravilo, čeprav se je vmes situacija že zdavnaj zelo spremenila in bi bilo potrebno ravnanje prilagoditi trenutni situaciji.
***
PS: Vesel bom, če boste všečkali moj facebook fanpage, ki je namenjen minimalističnim, ekološkim in praktičnim duhovnim tematikam: https://www.facebook.com/SloMinimalist/