Ko sem bil še najstnik, je bil zame eden glavnih umetnikov Keith Haring. Po dolgih letih sem spet vzel v roke knjigo, ki predstavlja njegova dela in naletel sem na sliko, ki je pritegnila mojo pozornost. Očitno je bilo, da je Keith Haring iz kartona izrezal kip svobode, ga v njegovem značilnem slogu pobarval in tam, kjer naj bi bila glava, je pustil luknjo, skozi katero je pokukal kar sam.
Nekako tako ;-)!
Kako briljantna ideja! Slika mi je sprožila plaz asociacij. Mogoče je hotel Keith prikazati, da lahko navzven igramo kakršnokoli vlogo in vloge po potrebi glede na situacijo menjamo? Mogoče je želel povedati, da pa kljub vsemu človek za »kuliso« vedno ostane isti, ne glede na to, kako se trudimo zamenjati »fasado«? Se da dejansko navzeti in priučiti novih in koristnih lastnosti, ko se zavestno odločimo za novo »fasado«?
Takoj sem se spomnil nevrolingvističnega programiranja, zanimive veje psihologije, ki sloni skoraj v celoti na tem, da se imitirajo uspešni vzorci vedenja drugih zato, da bi tudi sami lahko prišli do rezultatov, ki so jih dosegli osebe, ki so se prav tega vedenja posluževali. Ta postopek se imenuje modeliranje, ki sem ga v praksi tudi že sam večkrat preizkusil, v bistvu smo ga vsi že preizkusili, eni zavestno, drugi na popolnoma podzavestni ravni. Ko se učimo s posnemanjem, gre to zelo v to smer.
Tako sem se nekoč odločil, da bom posnemal cel dan zelo karizmatičnega bikoborca, ki sem ga spoznal na svojem potovanju po Portugalski. Ko je vstopil v prostor, je bilo, kot bi stopil v areno in čakal, da ga vsi opazijo in mu poklonijo zaslužen aplavz, še preden se bik sploh prikaže v areni. Tisti dan sem posnemal njegov način komuniciranja in gibanja. In začutil sem, kako zelo je odvisno moje počutje in seveda odnos drugih do mene, od moje telesne drže in od mojega nastopa. To je bila zelo dragocena lekcija zame.
Tako se mi je porodila misel, da bi lahko nekaj podobnega poskusil sprožiti na tečaju mozaičarstva. Kar je naredil Keith, lahko naredimo tudi mi. Zamislil sem si, da bo vsak udeleženec naredil mozaični okvir za ogledalo, ki sproža podobne učinke, kot sem jih opisal zgoraj. Vse to bo seveda zelo eksperimentalno in igrivo, saj bo vsak udeleženec moral oblikovati okvir tako, kot bi želel videti sebe, kot najboljšo verzijo sebe, ki jo »itak« ves čas že vsi nosimo v sebi. Kako bodo udeleženci oblikovali okvir, je njihova stvar. Lahko se poigrajo z različnimi materiali (keramične ploščice in steklene ploščice) obliko okvirja, uporabljajo simbole, abstraktne ali stvarne oblike in motive, kakor jim paše. Potem bodo morali pokukati skozi lasten okvir zato, da jih še slikamo. Vem, »odpičeno«, ampak originalno, sliko bodo dobili za spomin. Ko bodo po tečaju na okvir pritrdili še ogledalo, ta »performance« ne bo več možen. Bodo se pa vsakič, ko se bodo pogledali v tem ogledalu, spomnili na zgodbo, na najboljšo verzijo sebe.
Dolgo sem se branil, da bi organiziral tečaj mozaičarstva, kjer bi skupaj izdelovali mozaične okvirje za ogledala, ker se mi je zdelo to preveč banalno, obrabljeno in klišejsko. S to zgodbo v ozadju pa postane ta izdelek nekaj več, ker bo sprožil v ljudeh tudi nekaj več. Prav zaradi tega komaj čakam, da se ta tečaj ta mesec (26.10.2014) zgodi, kjer se bo povezalo mozaičarstvo z globljim namenom in pomenom.
PS: Če bi se rad/a udeležil/a tega mozaičnega tečaja, klikni semkaj: http://www.robertlisac.com/26-10-2014-mozaicna-delavnica-na-orlah-pri-ljubljani-mozaicni-okvir-za-ogledalo/ Priporočam pa, da se prijaviš čim prej, ker je zaradi kvalitete tečaja število tečajnikov omejeno.
***
Prostovoljno in dodatno branje:
– Making a mosaic dragon statue on Brač island: http://www.robertlisac.com/mosaic-dragon-statue-on-brac/
– Kako je, ko poljubiš božanske ustnice? http://www.robertlisac.com/kako-je-ko-poljubis-bozanske-ustnice/
– Minimalisti – prismojeni asketi? http://www.robertlisac.com/minimalisti-prismojeni-asketi/