Se bo znala punca braniti, ko jo bo v temni ulici napadel moški? Bom lahko mladeniču, ki so ga v šoli grdo pretepli, povrnil samozavestno držo in prepričanje, da je enakovreden svojim vrstnikom? Kako lahko ženski srednjih let, ki je bila desetletja deležna nasilja od očeta in kasneje od moža alkoholika, povrnem vsaj delček njenega poteptanega dostojanstva? Je to, kar dajem, dovolj? Je to, kar dajem kot trener to, kar potrebuje v tistem trenutku človek, ki se je odločil stopiti v dvorano, kjer treniramo? Takšna in podobna vprašanja sem si postavljal kot trener borilnih športov in veščin na začetku svoje trenerske poti in si jih postavljam še danes.
Priznam, kot trener se počutim pogosto prikrajšanega, ker se mi zdi, da je moj vložek energije v poučevanje tako velik, povratne informacije, ali je ves ta trud povzročil v ljudeh kakšen premik v pozitivno smer, pa tako skromne. Vsake toliko časa kljub temu občasno pronicajo do mene drobtinice takšnih informacij. Seveda, nekdo bi lahko pripomnil, da se da mojo trenersko učinkovitost meriti v številu osvojenih medalj in pokalov, pa je res tako? Zame osebno so medalje in osvojene titule samo stranski učinki na poti bojevnika, ne pa glavna nagrada. Seveda cenim športne dosežke borcev na blazinah ali v ringu, vendar ti z leti zbledijo. Bistvo, ki ga ponujajo borilni športi, je bistveno bolj subtilno in trajnejšega značaja.
Trenerji trosimo semena določenih znanj, ki jih delimo tistim, ki so jih pripravljeni sprejeti. Vsako seme potrebuje svoj čas, da lahko predre temno zemeljsko skorjo neznanja in začne siliti proti svetlobi. Kaj so moji varovanci v resnici prejeli in kasneje sami nadgradili, se vidi pogosto šele čez nekaj let. Skope informacije o tem, kaj sem nekomu dal in kaj je prejel in še važnejše, kaj je iz prejetega uspel nekdo napraviti, razviti in nadgraditi, so skoraj v vseh primerih več kot osupljive! Moja nekoč najmlajša varovanka, ki zdaj živi srečno poročena v Ameriki, mi je ob kavi zaupala, da se je pred leti uspešno ubranila pred nekim primitivnežem. Ob tej novici me je prevel dober občutek! Od druge nekdanje članice sem izvedel, da je nek narkoman želel ukrasti torbico njeni kolegici. Ni mu uspelo, hitro se je znašel na tleh in nekaj minut kasneje v varstvu policije. Čeprav je moja nekdanja učenka po mojem mnenju preveč tvegala, ne morem skrivati dobrega občutka, da se je zgodba iztekla tako kot se je. Semena so več kot očitno vzklila! Pa ne gre samo za to! Borilni športi in veščine so šola za življenje, ki urijo in izoblikujejo pri človeku cel kup vrlin kot so vztrajnost, fair play, prijaznost in spoštovanje, pa tudi prodornost v trenutkih, ko je ta na mestu. Tako sem bil prijetno presenečen, ko sem v Sobotni prilogi Dela zagledal članek o nekdanjem učencu, ki je zdaj vodilni podjetnik na področju fotovoltaike ne samo v Sloveniji, ampak tudi v tujini.
Kaj naj rečem? Ko tako pronicajo do mene takšne in drugačne življenjske zgodbe mojih nekdanjih varovancev, mi postaja jasno, da nisem ves čas samo dajal. Veliko mojih učencev me je prekosilo, ne samo na področju borilnih športov, tudi na drugih področjih. Impulzi, ki sem jih takrat na treningih dajal, se mi zdaj vračajo. Z njihovimi življenjskimi zgodbami mi dokazujejo, da so bili znova in znova zmožni preseči sami sebe, zakaj ne bi uspelo isto tudi meni? Očitno dajanje ni enosmerno in premočrtno dejanje, je ciklične narave. Kdor daje, prejema. Tako se krog sklene. Zato je pomembno, kaj vsak dan vnašaš v ta krog. Vse se vrača, tebi, tvojim otrokom, tvoji družini in mojim otrokom, moji družini, meni. Zato dobro premislimo: kaj s svojimi dejanji vsak dan vnašamo v ta krog?
PS: SOCIALNI TEDEN 2012 (www.socialniteden.si) je takšen velik krog, v katerega lahko vsakdo vnese veliko dobrega, vseeno ali v vlogi blogerja ali bralca, ki priporoča prebrano naprej.
***
7.9.2013 organiziram na Orlah pri Ljubljani začetni tečaj mozaičarstva. Če te zanima poleg umetnosti bojevanja še mozaičarstvo, klikni na ta link za več informacij: http://www.robertlisac.com/3-zacetni-tecaj-mozaicarstva/ .