1. Katere bolj znane športnike si že treniral?
Vse vrste športnikov od rekreativcev-vikend bojevnikov do osvajalcev olimpijskih medalj, od poškodovanih do zdravih in od najmlajših kategorij do seniorjev.
Nekateri najbolj znani so: Urška Žolnir, Lucija Polavder, Roki Drakšič – judo, Simon Dovč – boks, David Rihtarič – ultra kolesar in Franjo Pinter – dr. macola J
2. Kaj po tvojem mnenju manjka vsem športnikom in zakaj?
OSNOVE!!! Tako rekreativcem kot vrhunskim športnikom. Pred kratkim mi je v pogovoru vrhunski trener Randy Hungtinton, ki je bil trener svetovnega rekorderja v skoku v daljino (še vedno v veljavi po 20. letih) Mike Powella, dejal, da danes v večini primerov so okrnjene ali celo popolnoma manjkajoče osnove tako v gibalnem smislu (gibalni vzorci) kot problemi s telesno držo zaradi načina življenja. Temu mnenju se v celoti pridržujem. Zakaj? Očitno gre evolucija v kontra smeri.
Vir: splet
3. Zakaj meniš, je pri borilnih športih toliko poškodb?
Zaradi nestrokovnega dela v sredinah kjer se izvajajo treningi in ker so športniki pri borilnih športih non stop v kontaktu ali pa se mu izogibajo. Ker so ti športi zelo nepredvidljivi, kar pa je čar večini, ki te športe trenirajo, vsaj meni. In ker je glavna miselnost ang. »No pain, no gain.«
4. Kaj se da narediti na treningih in tudi doma, da se zmanjša možnost poškodb na minimum?
Ustrezno usmerjen trening v prevencijo. Najprej z odpravo pomanjkljivosti-disfunkcij tako telesnih kot gibalnih tukaj pride v poštev ustrezno testiranje, npr.: FMS, razni klinični testi, analiza telesne drže.
Potem usmerjen trening v izboljševanje motoričnih sposobnosti, kjer bi bilo vodilo kvaliteta izvedbe pred kvantiteto, primer: cilj – izboljšan gib ali drža na račun števila ponovitev ali bremena, ki ga dvigujemo ali hitrosti teka in ne obratno. Treniraj pametneje ne naporneje (ang. Train smart not hard).
Trenirajte gibe in ne mišice.
5. Kaj bi morali trenerji delati boljše in drugače, da bi njihovi športniki dosegali vrhunske rezultate in hkrati ostajali zdravi?
Iti v korak s časom! Brati, se pogovarjati, se izobraževati – gledati na trening, kot na izboljševanje sposobnosti svojih športnikov iz bolj širokega vidika. Ne mislim samo na konkretne tehnike v izbrani disciplini športnika (npr.: tek, MMA…) ampak celotni vidik priprave od temeljev navzgor. Sam rad prikažem to kot trikotnik športnega treniranja, seveda je še veliko več podvrst,
- Psihološka priprava
- Taktična priprava
- Tehnična priprava
- Telesna priprava
ki spadajo v športno treniranje od regeneracije do prehrane in vmes še kaj. Poznavanje funkcionalne anatomije, fiziologije človeka. Celotni spekter priprave športnika je izredno velik in samo en član strokovnega štaba ne more pokriti vsega. Zato je treba iskati ustrezno podkovan in izkušen kader drugje. Primer sam iščem ljudi, s katerimi se da povezati na področju prehrane, obdelave mehkih tkiv, psihološke priprave in tudi učim se od drugih trenerjev, ki so že bili tam kamor grem sam.
Sam iščem predvsem markantne ljudi, ki me pritegnejo zaradi svojih malo bolj nenavadnih idej ali znanj (vendar še vedno v okviru zdrave pameti in znanosti). Eden zadnjih takšnih je Aleš Ernst PN nutricist iz Brežič, ki mi je obrnil prehranski svet na glavo. Poleg tega je Aleš odličen trener, kjer izpopolnjujem tehniko z girjami (to so ruske utežne krogle sedaj poznane kot kettlebell)
6. Katere tri vaje bi ti kot trener predpisal vsakemu borcu in zakaj?
Odgovor na to vprašanje je nemogoč, ker je vsak človek svet zase. Testi pokažejo vsakemu drugačno pot. Če pa že moram se odločiti pa skleca, zamah z girjo (kettlebell swing) in razne oblike počepov. Vendar že tu vidim luknje. Za te tri vaje sem se odločil ker vedno deluje celotno telo, kjer lahko z malo vložka dobimo veliko učinka (tu mislim na finance). Treniramo tako fleksibilnost in mobilnost kot stabilnost in ostale motorične sposobnosti od moči, vzdržljivosti, eksplozivnosti… Zelo lahko jih doziramo recimo sklece na kolenih, na veliki žogi, dvignjenimi nogami, na eni roki… Idej je ogromno.
7. Katere ogrevalne vaje, ki jih danes trenerji se vedno kažejo svojim športnikom bi prepovedal in zakaj?
Vse ki škodujejo športnikom!
Vrtenje v sklepih, ki temu niso namenjeni: kolena na primer. Pretirano upogibanje, iztegovanje in rotiranje ledvenega dela hrbtenice. Rokoborski most. Pretirani zamahi izven amplitude potrebne za določen šport ali normalno življenje. Zopet vse je odvisno od športnika in namena, ki ga želimo doseči. Kar nekomu škodi lahko nekomu koristi in obratno.
8. Kdaj je smiselno kot borec delati raztezne vaje?
Takrat ko imamo namen. Moški ne radi izgubljamo prepotreben čas z vadbo gibljivosti. J Brez veze. Premalo gibljivosti vpliva na mnogo dejavnikov, recimo povečana možnost poškodb. Večjo ekonomičnost gibanja: več za manj. Meni osebno je pomenila gibjivost večjo možnost reševanja iz čudnih položajev v parterni borbi in ne toliko v smislu zadavanja brc v glavo. Lep primer gibljivosti so japonski sumo borci, ki praviloma vsi naredijo tako imenovano »špago«.
Naj poudarim da razlikujemo med vadbo fleksibilnosti: kjer gre za podaljševanje mišic, tetiv med dvema sklepoma in vadbo mobilnosti: kjer gre za povečevanje razpona gibanja čez vsaj en sklep v slednjem primeru vidim več težav zaradi povečane možnosti kompenzacijskih gibanj.
Trenutno sem pristaš Micro Stretchinga™ in dinamičnega raztezanja. Naj pa povem, da zaradi Mika Boyla (trener iz ZDA) preučujem raztezanje pred vadbo v neogretem stanju, kjer pride do večjih plastičnih deformacij mehkega tkiva in manjše možnosti povratka v prvotno stanje. Ideja za to je prišla iz fizioterapevtskih vod. Ozadje tega je logično, čeprav moram še malo počakat na kakšno »uradno« analizo in med tem sam preizkušat zadevo. Kot vedno.
9. Naštej mi prosim tri vzornike, po katerih se zgleduješ?
Hmm, zopet presplošno vprašanje J. Bom poskušal po zvrsteh, ker ne morem posploševat. Od prevečih ljudi se učim. Vsekakor to ni dokončni seznam. V trenerskem in kondicijskem kontekstu: Mike Boyle, Eric Cressey, Mike Robertson. V fizioterapevtskem-medicinskem kontekstu: vsekakor Mike Reinold, Gray Cook, dr. Stuart McGill. Teorija: Juri Verkoshansky in Vladimir Zatsiorsky. Obvladovanje telesa ali kot sam imenujem »body arts performance« Pavel, Orlando Cani, Alvaro Romano. V domačem SLO kontekstu: Tatjana Tomazin in Uroš Jelen.
Veliko jih nisem imenoval, ker sem se moral odločiti takoj zdaj.
Sam jemljem izobraževanje kot pot, ki ne bo nikoli končana. Glede na to, da zaenkrat še nimam toliko priložnosti izobraževanja v tujini koristim naslednjo najboljšo varianto, da kupujem »robo« (knjige, DVD, plačljive internetne strani, webinarji, naročen na mesečne revije s področja športa… ) omenjenih in drugih trenerjev. V svoji zbirki imam preko 300 knjig in približno 50 DVD. Revij naročenih in kupljenih ne štejem, prav tako ne presedenih ur za računalnikom (ne igram iger preko spleta, ampak brskam 😉 ). Kar preberem, vidim takoj preizkusim v svoji telovadnici, ki jo imenujem Jigoku dojo (jap. Peklenska dvorana).
10. Kakšni so tvojo načrti za prihodnost in kje te lahko ljudje doživijo?
Veliki!
Izobraževanje, več izobraževanja in ponovno izobraževanje.
Da poskusim trenirat še večji spekter ljudi. Jim predstaviti, da ni potrebno da za kvalitetno aktivno življenje žrtvujemo veliko. Pokazati vsaj tu v SLO drug način treniranja gibanj in ne mišic. Ozaveščanje o pravilni drži in kvalitetnem/ekonomičnem gibanju. Trenirat vrhunske športnike.
Aja nisem povedal, da bi se rad še veliko izobraževal.
Sem dosegljiv na email simonic.supertrening@gmail.com
Ali telefonsko številko 040 626 889
FB profil Robert Simonič
In v živo v moji telovadnici v Šmartnem ob Paki. AC Ljubljana – Celje izvoz Šentrupert 10 km do Šmartnega ob Paki.