Ta članek pišem drugič. Prvo verzijo sem poslal v večna lovišča s pomočjo tipke “delete”, ker sem jo pisal v preveč jeznem stanju. Zbodli so me nekateri komentarji na socialnih medijih, ki sem jih dobil v zvezi z mojo delavnico, ki jo organiziram za umetnike, ki želijo zaslužiti več. Načeloma vidim, da so umetniki, ustvarjalci in obrtniki navdušeni nad samo tematiko, nisem pa pričakoval “shit-storma” nekaterih posameznikov. Za kaj sploh gre?

Povzetek celotne žolčne debate je bil ta, da nisi pravi umetnik, če ti je poleg umetnosti pomemben tudi denar, torej plačilo za delo, ki si ga opravil.

Meni je umetnost zelo pomembna in pomemben mi je umetnik, ki jo ustvarja, vseeno, ali gre za kiparja, slikarja, pesnika, glasbenika, skladatelja ali plesalca. Zamisli si naš svet brez umetnosti, to bi bil prazen in žalosten svet. Kakšen bi bil Louvre brez Mone Lize? Kakšen bi bil center Ljubljane brez kipa Prešerna? Kaj bi bila Slovenija brez Prešerna? Brez himne? Brez Zdravljice? Kaj bi bil splet brez lepih grafik? Kakšna monotonija bi vladala tekstilni industriji, če ne bi oblikovalci ustvarjali neverjetne vzorce in kombinacije barv? Kaj bi peli svojim otrokom, če ne bi bilo pesmi? Kaj bi bil svet brez pravljic?

Kot vidiš, zame ni umetnost samo slika, fotografija, mozaik, ker se umetnost skriva v vseh sferah, vidnih, slišnih in kinestetičnih.

Argument, da je Van Gogh ustvaril cel opus več sto slik, ki jih ni mogel prodati, da je to ta pravi pristop, smatram kot totalno zgrešen argument. Nedvomno je Van Gogh ustvarjal čudovite slike in ga danes pozna skorajda vsak, ampak poglejmo, kako je ta človek živel, kaj nas uči njegova življenjska zgodba?

Vso življenje je bil finančno odvisen od njegovega brata. Je takšna finančna odvisnost nekaj, kar bi komu želel? Kaj se zgodi, ko se takšna finančna pipca nenadoma zapre? Kakšno samopodobo si na dolgi rok zgradi umetnik, če ga zaradi sočutja in družinske dolžnosti financira sorodnik?

Van Gogh v času, ko je ustvarjal, ni bil sprejet, njegove slike niso bile v modi, niso bile “in” in vsa čast njemu, da je kljub vsemu vztrajal na poti, ki si jo je zastavil, vendar za kakšno ceno?

Ko sem bral njegovo biografijo nisem niti za hip dobil občutek, da je ta človek bil srečen, radosten, pomirjen sam s sabo, razen seveda, ko je slikal. Zakaj je vsesplošno sprejeto, da mora biti umetnik reven, da mora trpeti peklenske muke, da dobi pečat pravega umetnika?

Zakaj ne veljajo za pravnike podobne kvaziresnice in trditve, v smislu, če pravnik dela za denar, potem že ne mora biti pravi pravnik? Saj je vseeno, kateri poklic vzamemo pod drobnogled in to, da si umetnik, je poklic, klic, ki ga začutiš in ki mu slediš. Vzemi peku kilo kruha brez plačila in mu razloži, da, če zahteva denar za svoj kruh, da ni pravi pek! Si upaš? Ko prenašaš vse te nebuloze iz sveta umetnosti v vsakdanje življenje, v druge poklice, vidiš, kako zgrešene predstave imajo ljudje o umetnosti in ne samo to, tudi sami umetniki o sebi in o tem, kar ustvarjajo.

Kdo bi upal peku zabrusiti, da njegov kruh ni dober, ker pri gnetenju testa ni dovolj trpel? Zakaj bi morali izključno samo umetniki ustvarjati iz trpljenja? Iz pomanjkanja? Iz stiske? Pa saj nismo mazohisti, no vsaj jaz ne. Kakšna bolna miselnost je to, če je stopnja trpljenja sinonim za kakovost opravljenega umetniškega dela? Najhuje pa je to, da mnogi umetniki to miselnost sprejmejo.

Sit sem tega impliciranega mazohizma! Sit sem tega, da se trpljenje umetnika postavlja na portal herojstva. Zame to ni herojstvo, temveč totalna neumnost. Iz tega vidika pa še kako razumem Osha, kontroverznega modreca, ki je trdil nekaj v smislu, da 99% tega, kar umetniki ustvarjajo, sploh ni umetnost, temveč stranski učinek ustvarjanja bolnikov. Na nek način ima žal prav.

Sam sem šel skozi to “Van Goghovsko” fazo, dokler nisem razčistil nekaj stvari pri sebi in ta faza ni bila prav nič prijetna. Če si sposodim šamansko terminologijo bi lahko to obdobje imenoval “temno noč duše”. Prav nikomur ne privoščim podobnih preizkušenj, ker so nepotrebne, odvečne in jemljejo še tako ustvarjalnemu človeku energijo za ustvarjanje, ker se mora ves čas boriti za obstanek.

Zato se mi zdi prav, da umetniki dobijo za svoje delo tudi zasluženo plačilo. Zato se mi zdi prav, da se ne pljuva po umetnikih, ki za svoje delo zahtevajo denar, saj samo od všečkov na Facebooku ne morejo plačevati svojih položnic, kaj šele poskrbeti za osnovne človekove potrebe, kot so bivanje in prehrana.

Zato sem nadel naslov svoje delavnice DELAVNICA ZA UMETNIKE, KI ŽELIJO ZASLUŽITI VEČ, ker je to njihova pravica, ki se je pogosto niti ne zavedajo! Zato mi je pomembno, da jih naučim prodajati, ja prodajati, njihove  umetniške izdelke, ker je tako prav. Kaj umetniku pomaga, če doma skladišči vsa njegova dela in si še paštete in kruha ne more privoščiti? Če to prenesemo spet v svet drugih poklicev, bi bilo za peka OK, če bi mu vsak dan ostajal na policah ves kruh? Verjetno ne. Bi bilo za Gorenje “cool”, če bi ostala skladišča polna hladilnikov in pralnih strojev? Verjetno ne.

Seveda, vsak se konec koncev odloča sam, ali hodi po poti Van Gogha, ali pa si izbira drugo, morda zanj bolj prijazno in boljšo opcijo. Osebno se raje poistovetim z umetniki, ki jim je uspelo, takšnimi, ki radi ustvarjajo in imajo urejeno tudi finančno plat. Zato trdim, da denar ne sme biti tabu tema za umetnike.

Za konec pa še zanimiv citat od Andyja (Andy Warhol):

Služiti denar je umetnost in delati je umetnost in dober posel je najboljša umetnost!

Kakšno je tvoje mnenje glede vsega, kar sem zapisal? Vesel bom vsakega mnenja, tudi tistih “Van Goghovskih”, če bodo mnenja argumentirana ;-).

LP Robert

***

Brezplačni e-knjigi MOZAIK – PRIROČNIK ZA ZAČETNIKE in KAKO DOLOČIŠ PRAVO CENO SVOJIH UMETNIŠKIH IZDELKOV si lahko snamete s pomočjo kode, ko se prijavite na brezplačne e-novice na tej spletni strani. V e-novicah bo govora o mozaikih in seveda tudi o tem, kako uspešno prodajati umetniške izdelke in storitve. V primeru, da imate težave s prenosom e-knjig, mi prosim pišite na roartdoo@gmail.com!