Kot človek, ki uživa v gibanju, bi po vseh pravilih moral spremljati olimpijske igre v Riu, pa jih ne bom. Zakaj? Razlogov je precej.
…
Na olimpijskih igrah še nikoli nisem videl udeležence igrati. Videl sem jih boriti, tekmovati, premagovati druge, osvajati medalje, služiti denar, ampak igrati v tistem lahkotnem smislu te besede, tega pa na olimpijskih igrah še nisem zasledil. Seveda, košarka je igra, prav tako rokomet, odbojka, da jih naštejem samo nekaj, ampak vse bolj se mi zdi, da izginja iz vseh teh iger in ostalih panogah glavna komponenta igre in sicer igrivost.
…
Se vam zdijo udeleženci olimpijskih iger igrivi? Meni v večini primerov niti ne. Res pa je, da obstajajo trenutki, kjer so nekateri olimpijci s svojimi dejanji dokazali, da so kljub vsem pritiskom sposobni ohranjati nek igriv odnos do celotnega dogajanja. Eden takšnih je bil dolgoprogaš Emil Zatopek, ki je svojemu kolegu, ki je bil na večjih tekmovanjih vedno drugi, vtaknil v njegov kovček svojo zlato medaljo. Ta je odličje opazil verjetno šele doma.
…
…
Zato se mi zdi že termin olimpijske igre precej zgrešen. Zaradi prestižnosti dogodka, zaradi pritiskov svetovne publike, sponzorjev in pričakovanj navijačev se je igrivost že zdavnaj umaknila storilnosti za vsako ceno, tudi zdravja športnika. Res pa je, da zveni termin olimpijske igre tržno bolj zanimivo, skoraj nedolžno, zelo nobel in skoraj viteško, bolj kot olimpijski posel 2016 ali olimpijska industrija 2016. Po mojem bi to bila bolj ustrezna termina za ta dogodek.
…
Že kitajski modrec Lao Ce je dejal: “Kdor ve, kdaj je dovolj, je bogat”
…
Ta izjava seveda velja v obe smeri, navzgor in navzdol. Da bi države, ki prirejajo “OI” potrošili premalo denarja se ni za bati. Že desetletja je opazen trend “preseravanja”. Podobno kot pri Evroviziji mora biti vsak naslednji tovrsten dogodek še bolj pompozen, še dražji, še bolj spektakularen in olimpijski stadioni še bolj ekstravagantni. Nisem ravno prepričan, da bi bil Pierre de Cubertin ravno navdušen nad tem trendom, kjer je vsa olimpijska scenografija skorajda pomembnejša od glavnih akterjev, torej športnikov.
..
Sprejet je koncept tekmovalnosti v šolstvu, poslu in seveda v športu, ki poveličuje zmagovalce in na vse preostale “udeležence” v bistvu takoj pozabi. Sprašujem se, ali bi se Pierre de Coubertin tudi s tem razvojem dogodkov strinjal? Ta trend poveličevanja maloštevilnih zmagovalcev se mi zdi nevaren v času, kjer točno ta tekmovalna miselnost ustvarja večino velikih in globalnih problemov tega sveta.
…
Obstaja nekaj velesil (zmagovalcev) in cel kup držav, ki ne premorejo niti majhen del vseh privilegijev velesil. Vprašajte otroka, kako je treba razdeliti bonbone med vrstniki, da je to pravično. Zakaj odrasli otrokom pridigamo, da morajo biti pravični, kot odrasli in kvazi zrele osebnosti pa se na to vedno znova požvižgamo?
…
Tekmovalnost razslojuje, deli ljudi na maloštevilne zmagovalce in tiste, ki to niso. Še to glede tekmovalnosti, pogosto prav ta pri pouku športne vzgoje uniči vsako veselje do gibanja tistim otrokom, ki jim tekma ni pomembna, ampak bi preprosto radi uživali v gibanju, zaradi gibanja samega. Pomembno je le, kdo pri skoku v daljino skoči dlje, kdo sune kroglo najdlje, kdo koga premaga. Je to način s katerim želimo mladini vcepiti športni način življenja, ki bo preživel pri mnogih samo do konca osnovne šole?
…
Da bi bila situacija še bolj absurdna, zelo hitro se tudi izgubi vsa tako opevana sled za nekdanjimi olimpijskimi zmagovalci. Ne verjamete? Kdo je bil zmagovalec v metu kopja leta 1984? Kdo je zmagal na teku na 100 metrov leta 2000? Če ste vedeli odgovora na ta dva vprašanja vam čestitam, verjamem pa, da povprečen zemljan ne zna odgovoriti na ta vprašanja.
Potem je tukaj še ekološki vidik. Ste kdaj razmišljali, kakšen je seštevek vseh letalskih letov športnikov, trenerjev, novinarjev, gledalcev, sodnikov, organizatorjev, torej vseh, ki sodelujejo v tem olimpijskem cirkusu?
Za konec pa še dodaten razlog, zakaj že dolgo ne spremljam več olimpijskih iger, ker preprosto nimam nič od tega. Če se mislim kratkočasiti raje berem, delam mozaike, poslušam podcaste ali se posvečam svoji družini. Namesto, da bi gledal kako se ukvarjajo s športom drugi, se raje ukvarjam s športom sam.
…
Spoštujem športnike, ki dosegajo neverjetne rezultate na olimpijskih igrah. Profesionalnim športnikom je to služba. Verjamem pa, da bi tudi sami športniki OI zastavili verjetno drugače, če bi lahko. Gotovo se srečujejo z mnogimi dilemami in pritiski, o katerih navadni smrtniki ne vemo nič. Hkrati pa so vezani tudi na takšne dogodke z vsemi plusi in minusi, ker gre za sistem, ki športnika le težko spusti iz svojih krempljev. Kako močan je sistem človek začuti, ko ga hoče zapustiti ali pa najti oz. v najboljšem primeru ustvariti alternativo obstoječemu sistemu.
…
Če hočete dobro obstoječim in prihodnjim rodovom športnikom, podpirajte jih tudi takrat, ko jim ne gre dobro. Bodrite tudi tiste, ki nikoli ne bodo osvojili olimpijske medalje, kajti včasih je lahko pretečen maraton dokaz, da je nekdo premagal hudo odvisnost od drog. Je takšen človek zaradi tega slabši od olimpijskega zmagovalca, ki ga preteče v dveh urah in nekaj minutah, on pa v štirih? Spoštujte in podpirajte tudi tiste športnike, ki niso na naslovnicah športnih revij, torej vse tiste, ki to počnejo večinoma zaradi sebe. Razmislite, ali je vlaganje takšnih količin denarja v takšne megalomanske spektakle res nekaj, kar pomaga športu? Meni osebno se zdi, da bi s tem denarjem lahko naredili za šport bistveno več, če denar, ki je namenjen olimpijskim igram raje namenjali samim športnikom in to vsem, mladim, starim, amaterskim, profesionalnim, trenerjem in vaditeljem. Spektakel je lahko še tako megalomanski, prej ali slej bo vsak pozabil nanj. Je torej smiselno vlagati toliko denarja v dogodek, ki kljub vsej pompoznosti predstavlja nek kratkoročni vizualni in emocionalni užitek za publiko?
…
Ne bi bilo bolj smiselno vlagati ta isti denar v nekaj bolj trajnega, recimo v to, da človeku šport in gibanje dejansko postane vrednota, da se s športom ne ukvarja samo do konca osnovne šole, temveč, da gibanje človeku postane način življenja. Vsi vemo, da je pretirano prehranjevanje s sladkarijami škodljivo zdravju. Glavna dilema, v kateri je v tej situaciji človek, je ta, da bo vedno izhajal iz vprašanja: Kaj bi rad? V tem primeru bo na njegovem jedilniku ves čas čokolada. Vprašanje, ki si ga po mojem zastavljajo ljudje, ki ne podredijo vse samo trenutnem užitkarstvu je: Je to prav? Nič ni narobe s čokolado, prav pa je, da jo obravnavamo kot sladico in da jo jemo v zmernih količinah.
…
Podobno je z olimpijskimi igrami. Mislim, da je napočil že skrajni čas in se v zvezi z olimpijskimi igrami začnemo spraševati, kaj je prav? Je prav, da igre ustvarijo nekaj superzvezdnikov, na ostale pa pozabijo? Je prav, da je izginila igrivost iz iger? Je prav, da je vse podrejenem samo še dosežku? Je prav, da gre pri teh in vseh ostalih igrah za spektakle, kjer se na veliko onesnažuje okolje? Je prav, da kapitalsko smetano teh iger poberejo samo nekateri, drobtinice pa za kratek čas tisti, ki živijo blizu olimpijskih prizorišč? Je prav, da so športniki pod takšnim pritiskom, da se njihov uspeh meri samo z olimpijskimi odličji? Ali to pomeni, da vsa leta treninga izgubijo ves pomen, če se športnik ne vrne v domovino z olimpijsko kolajno? Ali je prav, da toliko časa med igrami prebijemo pred ekrani, namesto, da se sami spravimo v pogon?
…
Ni lahko odgovarjati na takšna vprašanja, ampak na osnovi odgovorov teh vprašanj bi se lahko zastavile takšne igre na drugačen, morda bolj zrel način, kjer je v ospredju človek, športnik, ne pa kapital.
…
PS: Upam, da mi na fakulteti za šport ne bodo odvzeli diplome ;-).
…
…
PS: Če vas zanimajo tovrstne tematike, vam bo všeč moj fanpage https://www.facebook.com/otelesu/. Zelo bom vesel, če ga obiščete in ga všečkate, da lahko ostanemo v stiku.
…
Podobni članki:
…