Agni in Gregor, prehodila sta več kot 3000 kilometrov in zdaj imata za cilj prehoditi skupaj celo 10.000 km! Kakšen je vajin glavni namen tega potovanja?
…
Gregor: Najin namen je hoja za svobodo od strahov, od dvomov vase, od vsega. Dobro nama je, da imava s tem posledično vpliv tudi na druge, seveda nenavezano. Na poti deliva svojo izkušnjo in tistim, ki si to želijo, pomagava tudi s terapijami za osvobajanje blokad, ki nam preprečujejo, da bi nekaj ustvarili. V bistvu deliva tisto, kar nama je omogočilo, da sva se sama osvobodila čustvenih in mentalnih blokad. Spoznala sva, da se nobena fizična prepreka ne more primerjati s psihičnimi, v večini vezanih na interakcijo z ljudmi. 99% boja tako obstaja znotraj naju. In to je tisto, ki je odločalo o vsem. Zato nama je pomembno, da se dojemava kot vir tega, kar doživljava, ter da posledično delava na sebi, da sva v stiku s svojimi čustvi in pozdraviva rane iz otroštva. Te namreč vplivajo na skoraj vse, kar doživljamo danes.
…
…
Vidva sta v bistvu neke vrste moderna nomada in za nomade je značilno, da posedujejo samo toliko, kolikor lahko sami nosijo naokoli. Torej gre pri tovrstnem življenjskem slogu tudi v veliki meri za minimalizem. Kako vidva definirata minimalizem?
…
Agni: Meni minimalizem pomeni, da imam ob sebi ali na sebi le tisto, kar potrebujem. Dober primer je bil, ko sva živela v vasi Gažon, na hribu nad Izolo, in sva se s kolesom peljala v mesto. Kolo je služilo svojemu namenu, da sva se peljala po klancu navzdol. Ko pa sva se vračala nazaj domov, je bil klanec tako strm, da sva morala stopiti iz kolesa. Takrat je kolo postalo breme, saj ga nisva morala uporabiti. Tako da odstraniva vse, kar bi nama lahko predstavljalo breme. Če sva lahko tudi brez nečesa, tega s seboj ne jemljeva. Ker sva vedela, da se lahko znajdeva tudi brez šotora, ga na pot s seboj nisva jemala. Vedela sva, da lahko spiva pri ljudeh doma in da v skrajni sili najdeva neko streho in so nama spalne vreče dovolj.
…
Gregor: Že pred odhodom pa sva doma imela tudi načelo, da sva prodala vse, kar sva predvidela, da v naslednjih 5 letih ne bova uporabljala. Doma so nama ostale 3 škatle oblek, za katere pa velja, da bi preživela tudi brez njih. Ko sva pospravila najine stvari, sva opazila, da sva pospravila tudi v glavi. Ko sva se znebila stvari, ki nama niso služile, sva pustila za seboj tudi vso mentalno prtljago. Te prtljage niti nisva čutila, da sva jo nosila, vse dokler nisva stvari bodisi prodala, podarila, ali reciklirala na smetišču.
…
Mnogo ljudi minimalizem povezuje s klošarstvom, siromaštvom in asketstvom, torej s tem, kar človek minimalist nima in ne s tem, kaj pridobi, če na ta način živi. Kje je za vaju tista meja, ko se dejansko začne za vaju spodnja meja v smislu, da vama začne minimalizem škoditi?
…
Agni: Mejo prestopiva, ko življenje zaradi minimalizma postane bolj naporno, torej, da zaradi tega stvari niso več enostavne, ampak se nepotrebno zakomplicirajo. Meni minimalizem predstavlja enostavnost v življenju in mir. Enostavnost pa mi pomeni več fokusa, več energije za tiste stvari, ki so mi res pomembne. Znotraj nomadskega življenja še vedno sproti iščem harmonijo, ki bo meni najbolj v korist.
…
…
Dober primer tega, kako nekaj v določenem primeru koristi, v drugem pa ni več tako enostavno: Recimo, ko sva potovala pozimi, sva vedno spala pri ljudeh. Takrat sva potrebovala le dve poletni spalni vreči. Ko pa sva potovala poleti, sva veliko spala zunaj. V tem primeru nama je bilo v korist imeti s sabo poleg spalke še šotor in podloge, ker je bilo drugače naporno cel dan hoditi in potem spati kar na tleh. Videla sva, da ko midva spreminjava svoje potrebe, da ne deluje biti zataknjen v „en način in čim manj“, saj bi si s to fiksno idejo, da več od spalk ne potrebujeva, samo otežila življenje. Sicer pa, odvisno od tvojih želja, kaj sam želiš izkusiti. Ni prav in narobe.
…
Drug primer je tudi to, da ko sva potovala, je bilo štopati zabavno, del avanture. Štop nama je predstavljal minimalizem in skrb za čim manjše obremenjevanje okolja. Zdaj, ko pa sva v Sloveniji in večino časa namenjava delu (predavanjem in terapijam s čustvi), pa nama štop predstavlja večji napor, kot če bi imela avto in se vozila od kraja do kraja. Odvisno res, kaj te znotraj širše slike podpira in kaj ne.
…
…
Gregor: Kot klošar bi se verjetno počutila, če bi nama zgledalo, da nimava izbire, kako bova živela. Lahko, da so to za nekoga težke besede, a midva imava tako izkušnjo. Ne gledava se kot žrtvi neprijetnih okoliščin, ampak kot kreatorja svoje izkušnje. Odvisno je, kako gledaš na življenje, ali živiš najbolje kot lahko znotraj danih okoliščin ali pa kot kreator okoliščin, kjer je zunanji svet vedno odsev tvoje notranjosti, tvojih prepričanj in še bolje tvojih otroških ran, ki se jih ne zavedaš in ti kreirajo življenje. Potrebno je delo na sebi in biti odgovoren za svojo izkušnjo, vsaj midva na to tako gledava. To je, če želiš imeti moč nad svojo usodo.
…
Kakšne so prednosti, če človek živi na vajin nomadski, naravni, spontani in minimalističen način?
…
Agni: Prednosti najinega načina življenja so to, da nisva „zataknjena“ v en način življenja. Ali to, kako bi stvari morale biti. Nomadski način nama pomaga, da se stalno prilagajava okolju. Tudi sebe poslušava, kaj nama v določenem obdobju ustreza. In ko nama ustreza, da spremeniva odtenek nomadskega načina življenja, to potem lahko narediva, ker sva fleksibilna. Vidim veliko pomembnost tega, da smo lahko fleksibilni. To je tisto, kar nama potem tudi prihrani ogromne energije. To je za naju minimalizem, učinkovita uporaba tega, kar imaš.
…
…
Ena glavnih tematik, ki jih vedno znova izpostavljata na delavnicah, kot tudi na spletni strani je strah. Zakaj?
…
Gregor: Strah omenjava zato, ker je to tisto, kar nas drži nazaj, da bi napredovali in sledili svojemu srcu. Če želiš slediti svojemu srcu, kar so za naju najine najpomembnejše želje glede življenja in najine vrednote, potem moraš marsičemu reči ne. Najbolj težko se je postaviti zase, ker nas je strah, da bomo izgubili vse, da bomo izpadli bodisi nori ali pa da bomo ostali sami. Verjetno je še marsikaj zadaj. Midva sva opazila, da je pri nama največji strah izgubiti svojo osebnost, to za kar se imaš. Če greš preko svoje trme in svojih prepričanj, potem se soočiš s tem, da si primoran za seboj pustiti del sebe. In to je skok v neznano. In čeprav nama je to vedno prineslo samo dobre stvari, ta strah še vedno ostaja.
…
Tisti glavni strah, ki sva ga prepoznala ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod, pa je strah pred golim preživetjem. Zaradi tega marsikdo vztraja v delu, ki ga ne izpolnjuje. Vztraja nekje, kjer dela nekaj, kar je proti njegovim vrednotam. Ostaja tam, kjer ni spoštovan in cenjen. Pripravljeni smo vzeti nase goro trpljenja, samo zato, da se ne bi soočili s tem, da ne bomo znali preživeti. Odpor pred to izkušnjo je gromozanski. Pravzaprav je tako velik, da z nami z lahkoto marsikdo manipulira, da sprejmemo pogoje, ki nas spravijo v suženjstvo. Zavedamo se tega, pa kljub temu to sprejmemo.
…
Vendar, kar je potrebno, da si ustvarimo tako življenje, kot si ga želimo in da imamo svoj notranji mir, je to, da spoštujemo sebe, da se cenimo, da živimo po tem, kar nam srce narekuje in da smo se pripravljeni soočiti tudi s tem strahom. Vse dokler se nismo, nas ta strah drži v krempljih.
…
Midva sva bila pripravljena slediti svojemu srcu tudi, če se soočiva s smrtjo. Enostavno nisva bila pripravljena živeti v nasprotju s temu, kar čutiva, da je prav. Prevelika je cena, ki jo plačamo. Problem je, ker se tega običajno ne vprašaš, kolikšna je cena tega, da ne slediš svojim največjim srčnim željam in svojim vrednotam.
…
Živimo v družbi, ki namerno kultivira strah namesto zaupanja, da bi na ta način iztržila profit. Kdo bi se sicer zdravstveno zavaroval, če ga ne bi bilo strah, kaj bo prinesla prihodnost glede zdravja? Kdo bi hodil v službo, ki je morda sploh ne mara, če ga ne bi bilo strah pred tem, da brez službe ne bi imel kaj dati za pod zob? Torej danes cele industrije obstajajo samo zaradi tega, ker so ljudje na nek način prestrašeni. Kaj bi vidva svetovala ljudem, da se tega strahu znebijo?
…
Gregor: Strahu se ne bomo znebili. Če je nekaj pomembno je to, da ga v polnosti sprejmemo in se mu nehamo izogibati, ga managirati in se upirati ne priti v stik z njim. Najboljše zdravilo za čustva je njihovo popolno sprejemanje. To pomeni, da ga sprejmeš v vsako celico svojega telesa, kjerkoli se hoče odraziti. To pomeni, da se predaš in si izbereš biti ranljiv. Ranljivost je največja moč, ki jo premoremo. Če se predaš občutiti in biti ranljiv, te nič ne rani, tudi najhujši strahovi ne. Rani nas obvladovanje, zadrževanje, ignoriranje in potlačevanje. Svoja čustva zapolnjujemo ali »zdravimo« s hrano, v odnosih, s seksom, z raznimi neučinkovitimi terapijami, z obiski psihoterapevtov, z zdravili, pomirjevali, s športom. Najdemo vse možne načine, ko pa je edino, kar potrebujemo, le prisotnost z njimi. Šele, ko jih sprejmemo, lahko gledamo za izvor teh čustev. In povečini je izvor negativnih ali neprijetnih čustev iz preteklosti, iz otroških let. Nekaj pa je samo, kar občutimo iz okolja in da se potem temu upiramo in iščemo smisel, namesto da bi bili samo prisotni.
…
…
Moje osebno priporočilo, kar pa ni resnica ali nek recept, ki bi me sedaj držali za besedo, je to, da strah izginja s tem, ko vse bolj zaupamo v življenje. Da četudi umremo, da je to tisto, kar smo morali doživeti kot duša. Zaupanje pa se gradi na tem, da se soočamo s strahom in vsem, kar se skriva pod njim.
…
Sama najbolj učinkovito zgubljava strah skozi to, da slediva svojem srcu ne glede na to, s čim se bova soočila. Kot drugo pa vedno iščeva izvor svojih ponavljajočih se negativnih čustev ali blokad. To iščeva skozi osvobajanje čustvenih blokad iz otroštva. Če bi to kdo želel delati z nama, ve, kam se lahko obrne. Sicer pa vsak izbere svojo pot, tisto ki čuti, da je zanj prava, tako da poslušajte sebe in pojdite za tem. Če poslušaš sebe, nikoli ne boš zafrknil, tudi če vse zgleda, kot da si. Kadar res zafrkneš in se potem jeziš nase in se kriviš, je, kadar ne poslušaš sebe. Ko poslušaš sebe je vse, kar se dogaja to, da se učiš na napakah in vedno bolj rasteš.
…
Ni tudi minimalistični način življenja nekakšen nenehni proces soočanja z lastnimi strahovi?
…
Agni: Je ja. Čutila sem, da sva vedno nekje na robu. S seboj imava osnovne stvari, ne veva pa, kaj se bo zgodilo, če bova v določeni situaciji potrebovala npr. kremo za pike, ki je nisva vzela s sabo. S količino stvari, ki jih imamo, si precej lahko olajšamo „težko“ situacijo, v primeru da pride do nje. Ampak obstajajo druge rešitve, kjer pa je potrebno predvsem zaupanje. Vse se reši tako, kot se mora, vsaj tako izkušnjo sva imela midva.
…
Mi je pa tudi to, da stvari nimam s sabo, svojevrsten izziv. Recimo, enkrat sem čez noč lazila na hrib s prijateljem, šla sva brez hrane in brez vode, na to sva čisto pozabila 🙂 Najlepši občutek sem doživela, ko sem videla, da me sploh ni skrbelo. Zaupala sem, da bom preživela in da bo to zanimiva izkušnja. Znotraj tega zaupanja sploh nisem čutila žeje in lakote! In na koncu sem preživela in na pravi točki prišla do vode. Vem pa, da če bi se sekirala, bi hlastala po vodi in hrani in si s tem ustvarila pekel.
…
…
Velikokrat znotraj sebe čutim potrebo po tem, da grem nekam brez stvari. S tem nekako testiram sebe, koliko sem se pripravljena prepustiti. Vem tudi, da mi bo ta izkušnja pokazala, da v bistvu res skoraj ničesar ne rabim. Tudi, ko sem kdaj šla za 2 dni brez vsega nekam, sem preživela. Nekje sem že prišla do osnovnih stvari (hrana, ščetka za zobe, brisača), to, kar sem potrebovala.
…
Veliko ljudi sanja o tem, da bi izstopili iz “podganje dirke”, iz primeža sivega vsakdanjika. Vidva sta dokazala, da se da živeti tudi drugače in približno že eno leto. Katere tri nasvete bi dala ljudem, ki si želijo izstopiti iz te družbe in živeti po svoje, pa četudi samo za eno leto?
…
Agni: Midva sva šla hodit, se učit in delit, kar znava najbolje. To je bil najin način življenja, ki naju je izpolnjeval. To je bil odgovor na to, kaj bi delala, če denar ne bi obstajal in naju nihče ne bi plačal za to, kar počneva.
- Pomembno je, da vsak zase najde svojo vrednoto. Za naju je na prvem mestu svoboda, nato veselje. Ko najdeš svojo vrednoto (ki je tvoj notranji kompas), veš, čemu slediti.
- Poslušaj sebe. Velikokrat se ukvarjamo s tem, kaj si ljudje mislijo o nas. Potopi se vase, kaj bi delal, če nihče na svetu ne obstaja. In če imaš skrb, daj to na stran in si dovoli čutiti, kaj ti je pomembno, če ta skrb ali strah ne obstaja.
Vsak človek bo vedno imel svoj pogled na stvari, in s tem svoje mnenje. Če ti njegovo mnenje koristi in te podpre, ga sprejmi. Če te njegovo mnenje ne podpira in začneš dvomiti vase, se mu zahvali in dojemi, da to, kar ti govori, v bistvu govori samemu sebi. To, v kar boš ti verjel, boš lahko dosegel.
…
…
- Poglej dejstva (realnost). Ko nas je strah slediti našim največjim notranjim željam, gledamo v to, zakaj se nekaj NE DA, in kako so stvari težke. Vsa ta mnenja nimajo veze z realnostjo. So le prepričanja, ki povečini niti niso naša, ampak od naših staršev ali družbe. Kaj sva midva naredila: pogledala sva dejstva – torej, kaj imava. In potem sva pogledala, kaj LAHKO narediva, in KAKO to lahko narediva. Vedno se da vsak problem pogledati kot priložnost, če si dovoliš. Tako kot se nastaviš, tako potem deluješ.
…
Kje so pasti takšnega “pobega” in je to v resnici “pobeg” ali je to vrnitev k sebi?
…
Najin začetek pešpoti lahko izgleda kot pobeg. V določeni meri je tudi bil pobeg iz težke situacije, ki sva si jo ustvarila s firmo in dolgovi. Po drugi strani pa ni bil najin namen samo „uiti“ okoliščinam, temveč sva prišla v stik s tem, kakšne so najine najgloblje vrednote in sva sledila temu. Zaradi tega sva šla. Na poti sva še vedno imela dvome vase, v to, kar počneva. In ravno zaradi tega sva še bolj ojačala vez, ki jo imava sama s sabo, da res dojameva, da delava stvari zato, ker kličejo naju, da se vrneva nazaj k sebi.
…
Pasti pobega so, da če greš v eno stvar izključno zato, da ubežiš drugi. Takrat ne veš niti, kaj je tisto, kar dejansko iščeš. In tako si v novi situaciji, spet ti nekaj ni všeč, in veš samo da nočeš tega, kar imaš. Če bežiš, se dejansko ne soočiš s stvarjo. In ti ne bo dala miru, ne glede na to, kje si v prihodnosti, dokler je ne boš razrešil. Isto je s čustvi. Dokler se ne soočimo s potlačenimi čustvi, bomo ujetniki samih sebe in svoje preteklosti. Takrat živimo na avtopilotu, nimamo moči in ne vidimo, da imamo v resnici izbiro. Torej zdravo je že samo, če situacijo sprejmemo tako, kot je, in potem iz praznine izberemo, kam gremo naprej.
…
Kje lahko ljudje izvedo več o vama? O vajinem potovanju? O vajinih projektih? Kako vas lahko najlažje spremljajo? (namig – e-novice…)
…
Najbolj pogosto svoje dogodivščine in dognanja objavljava na Facebook strani: www.facebook.com/wewalkfearless.
…
Na najini spletni pa lahko najdete več o najinem delu s čustvi in blokadami. Pa tudi kako biti kreator svojega življenja, in katere so tiste pasti, ki nam onemogočajo, da bi dobili to, kar si iz srca želimo. Našli boste tudi, kje vse v Sloveniji imava svoja predavanja. Pojdite na www.walkfearless.org in si poglejte to, kar vas najbolj zanima. Če bi radi ostali z nama v stiku in vedeli, kdaj in kje se kaj dogaja, nama pustite svoj mail. Vse boste našli na najini spletni strani.
…
Če pa bi naju radi osebno povabili k sebi domov, ali na kosilo, ali pa bi radi, da pri vas narediva predavanje, nama pišite na freedom@walkfearless.org
…
***
Brezplačni e-knjigi MOZAIK – PRIROČNIK ZA ZAČETNIKE in KAKO DOLOČIŠ PRAVO CENO SVOJIH UMETNIŠKIH IZDELKOV si lahko snamete s pomočjo kode, ko se prijavite na brezplačne e-novice na tej spletni strani. V e-novicah bo govora o mozaikih in seveda tudi o tem, kako uspešno prodajati umetniške izdelke in storitve. V primeru, da imate težave s prenosom e-knjig, mi prosim pišite na roartdoo@gmail.com!
Podobni članki:
…