Mnogo slovenskih umetnikov samo tarna, kako slabo jim gre. Pri tebi občudujem tvoj pozitiven pristop, ki očitno daje dobre rezultate. Lahko poveš svojo zgodbo, kako si prišel do te točke?
Marko Rop: Koncept pozitivnega pristopa se mi zdi nekaj kar lahko obstaja le kadar obstaja nekaj čemur bi rekel negativna izhodiščna situacija. Umetniki ki tarnajo, tarnajo iz zelo realnih razlogov. Tudi moje tarnanje se je vleklo kako desetletje. Strlo me je predvsem to kako močan sem bil. Konec akutne faze tarnanja je bilo zame sprejetje tega, čemur sem se prej tako dolgo in intenzivno upiral; da svet ni pravičen. Zame je to boleč a zdravilen proces sprejemanje sveta in potem tudi sebe kot nepopolnega. Proces je še toliko težji, ker živimo v zelo dualistično naravnanem svetu, kjer človek namesto konfrontacije s svojo bolečino išče pravičnost. Problem tega, da se izogibamo lastni bolečini je, da se s tem izogibamo tudi možni rešitvi te bolečine ali sprejetju svoje rane. Imeti rad samega sebe pravzaprav pomeni dati sebi tisto pravičnost, ki jo pričakujemo od sveta, od staršev, od partnerjev. Ko veš kako težko se je imeti rad tudi lažje odpustiš svetu in drugim ljudem, če te ne znajo imeti radi. Spomnim se verza ene svojih zgodnjih pesmi, ki pravi da je žalost le skorja sonca. Rekel bi, da je zame osebno bila ključna točka sprejeti, da velja tudi obratno. Da je tudi sonce le skorja žalosti. Dobro in zlo sta zame neločljiva elementa in mislim da bi bilo marsikaj v življenju veliko lažje in lepše če bi ljudje stremeli h integraciji namesto k izničenju zla.
Načrtno si se kot ilustrator tujega trga. Zakaj?
Marko Rop: Potem ko v Sloveniji dve leti nisem našel službe in so me še drugič zavrnili za službo v lokalnem art centru kot preveč „umetniškega“ in zaposlili bolj „normalnega“ mi je postalo jasno, da imam na izbiro samo dvoje: da sestavljam kuhinjske aparate za trakom ali pa naredim mednarodno kariero kot ilustrator. Vmes mi je namreč bilo tudi že jasno, da se od ilustracije v Sloveniji izjemno težko preživi, pa še to predvsem na račun štipendij in podobno. Tujine nikoli nisem doživljal kot nekaj tujega, ampak nekaj kar me je privlačilo zaradi svoje podobnosti. Ko sem kot otrok prvič videl črnce, me ni fasciniralo to, da imajo temno polt ampak da so isti kakor mi. Nikdar ni bilo to iz kje prihajam na kakršenkoli način ključno pri tem ali bom dobil nek projekt ali ne, ampak je bilo ključno delo in strast. Svetovno najbolj znani in uspešni ilustratorji prihajajo iz vseh možnih koncev sveta. V svetovnem merilu je na primer precej izjemno uspešnih mladih ilustratorjev iz Litve. Tisti ki so močni na nacionalni sceni, so močni tudi na mednarodni. Pri nas tega ni. Slovenija ima po mojem eno najbolj bogatih ilustracijskih scen v Evropi a je hkrati izjemno zaprta da prideš notri in še bolj da prideš ven iz nje.
Slovenski umetniki pogosto sanjajo o uspehu v tujini. Tebi je ta preskok dejansko uspel. Lahko grobo opišeš kako ti je to uspelo?
Marko Rop: Štiri leta nazaj sem bil res totalno na psu na vseh življenjskih področjih, en glavnih problemov pa je bil denar, ker ga nisem imel, razen to kar ga je bilo v minus področju. V negativno smer sem bil pravzaprav precej premožen. Od januarja do marca tega prvega ilustratorskega leta sem vsak dan pregledoval razpise na internetu in se prijavljal na njih. To pomeni, da sem dejansko na razpise pošiljal sproti narejene ilustracije. In prve tri mesece sem dobival eno zavrnitev za drugo. Večkrat na teden. Potem mi je uspelo nekje sredi marca končno zmagati na nekem razpisu za vabilo na obletnico poroke. Nagrada za ilustracijo je bila 135 dolarjev. Ko plačaš vse davke in dajatve in paypal obresti in obresti na banki mi je ostalo recimo ene 70 evrov. Za tri mesece dela. Uspeh, na katerega sem tako čakal. Ko sem nekje sredi aprila imel tiste štiri bureke končno nakazane na računu bi najraje zabrisal laptop na katerem sem delal ob steno.
Tri dni depresiraš, potem se spomniš da je druga opcija sestavljanje kuhinjskih aparatov. Depresiraš do konce tedna. In delaš dalje. Tri mesece kasneje zaslužiš za dva bureka. Laptop res že skoraj vržeš ob steno. Ko si razočaran tridesetič zapored začneš razumeti, da ti preprosto ne bo ostalo moči, če boš vso energijo vlagal v razočaranje. Začneš bolj razmišljat na katere razpise se prijavit. Opazuješ kaj je naredila oseba, ki je zmagala razpis. Kdo so ljudje ki jih dojemamo kot uspešne. In zakaj. Uspeh je zame predvsem sposobnost sprejeti neuspeh. Uspeh kot tak je nekaj kar od zunaj marsikdo doživlja kot nekaj boljšega. Uspeh je zame predvsem neke vrste ideja. Marsikdo ki živi ameriške sanje ima nočna more.
Marko Rop
Ko sva si preko facebooka dopisovala, si izpostavil, da je zate marketing zelo pomemben. Kako v tej celotni zgodbi uporabljaš socialne medije
Marko Rop: Za oba termina imam občutek da imata okrog sebe izjemno veliko negativne konotacije. Marketing zveni kot način kako nekomu brez denarja za čim več prodat tisto kar čim manj rabi. Socialna omrežja so pogosto predstavljana kot razlog za to kako odtujeni so ljudje in kako trivializirana je postala komunikacija. Oba argumenta sta povsem relevantna. In morbidna. Jaz se fokusiram na aspekt socialnih omrežij kot prostora kjer se lahko izjemno veliko naučiš in spoznaš ljudi, ki počno podobne reči kot ti ali take na katere sam nisi nikdar pomislil. V primerjavi z analogno art sceno je digitalna veliko manj elitistična in odprto-kodna.
Podobno je z marketingom. Z dobrim konceptom lahko dosežeš ljudi, ki jih na konvencionalne načine ne bi mogel ker bi bilo predrago in logistično preveč zahtevno. V Evropi je še vedno precej v modi ideja o tem da je pravi umetnik reven. V kolikor imaš pozimi gretje in toplo vodo, si najbrž prodal dušo. Še tisti ki jim starši in strici omogočijo kariero se radi kažejo kot skromni. Čeprav ponavadi poberejo štipendije tistim socialno ogroženim. Sam prihajam iz družine iz socialnega dna in zame revščina nima ničesar romantičnega. Kolateralna škoda tranzicije iz ene utopije v drugo. Na konvencionalne načine bi bile moje možnosti uspeha ali preboja iz socialnega roba zanemarljive. Zame pomeni marketing možnost povedati svojo zgodbo, govoriti o svojem pogumu in svojih strahovih in to to deliti z drugimi. Kar se tiče socialnih omrežij- v končni fazi Like ne prinese topline v dušo. Jo je pa prav tako težko občutit ,če pozimi nimaš denarja za ogrevanje.
Kakšne tehnike se poslužuješ pri ilustracijah?
Marko Rop: Večino komercialne ilustracije naredim v Photoshopu in to kar počnem dojemam kot digitalno restavriranje. Privat pa imam zelo rad navadne barvice in temparke.
Kako bi opisal svoj slog ustvarjanja?
Marko Rop: Po naravi sem zelo analitičen tip človeka in zelo uživam v gledanju in razmišljanju o videnem. Rad imam mir, da so stvari urejene in da imam veliko časa. Desno polovico možganov imam nastavljeno na iskanje čim bolje plačanih projektov, ki mi omogočajo da preostal del leta delujem na levi polovici. Zame je celoten proces od iskanja projektov do njihove realizacije eno in ista stvar. Strategija. Na podoben način kot ustvarim ilustracijo sem si ustvaril tudi poklic ki ga opravljam. Zelo pomembna lekcija, ki sem jo dobil je bila- da ti ni potrebno znati vsega. Na začetku sem izjemno veliko časa izgubil s tem da sem poskušal vse iznajti in vedeti sam. Marsikaj se da naučit iz napak in uspehov drugih. 70% mojega dela je mentalnega, intelektualnega, duhovnega, 20% je risanje, 10% birokracija.
Katero je tvoje načelo, po katerem se kot ilustrator in umetnik najbolj pogosto ravnaš?
Marko Rop: Bom citiral Einsteina, ker se mi zdi da kar dobro povzame: Creativity is intelligence having fun.
Kontakti:
Spletna stran: https://www.behance.net/markorop
Facebook: https://www.facebook.com/markorop/
e-mail: markorop@yahoo.com
***
Brezplačni e-knjigi MOZAIK – PRIROČNIK ZA ZAČETNIKE in KAKO DOLOČIŠ PRAVO CENO SVOJIH UMETNIŠKIH IZDELKOV si lahko snamete s pomočjo kode, ko se prijavite na brezplačne e-novice na tej spletni strani. V e-novicah bo govora o mozaikih in seveda tudi o tem, kako uspešno prodajati umetniške izdelke in storitve. V primeru, da imate težave s prenosom e-knjig, mi prosim pišite na roartdoo@gmail.com!
Podobni članki: