Robert Lisac: Ko pomislim na treking v Himalajo, me to spominja na svobodo, duhovnost, samostane in seveda hojo in druženje s pozitivno naravnanimi ljudmi. So to samo moje idealistične predstave o Himalaji ali vsaj nekaj od tega drži?
Barbara Kuhar: Vsekakor ne gre za idealistične predstave. Himalaja kot taka že od nekdaj privablja razne popotnike, alpiniste, pohodnike, mislece in ljudi, ki si želijo stika z naravo, naravnim, morda tudi nadnaravnim, prav zaradi njene nepopisne lepote in skrivnostne energije, ki jo oddaja. Ob vsem tem pa daje tudi priložnost, da pridemo stik s samim seboj, kar pa se nam velikokrat zdi daleč od idealnega.
Robert Lisac: Kako to misliš? Daleč od idealnega, v odnosu do česa?
Barbara Kuhar: Ko se nekdo pripravi do tega, da bo osvajal himalajske vrhove oziroma prelaze je na nek način pripravljen tudi se soočiti s samim seboj in nepredvidljivi dogodki, ki se na poti lahko zgodijo in so seveda daleč od idealnega. Ob mrazu, fizičnem naporu, pomanjkanju kisika ter utapljanju takšnih in drugačnih misli se človek vpraša, čemu vse to? Vsekakor pa se sledi o dvomu, nerganju in bojevanjem s samim seboj zabrišejo kaj kmalu, ko se pred teboj odpre edinstven razgled mogočnosti, ki jo ima v sebi Himalaja.
Robert Lisac: Kakšen profil ljudi pa se sploh odloča za takšne trekinge?
Barbara Kuhar: Seveda gre v največji meri za ljubitelje gora in pohodništva, in takšne, ki jim je narava zelo dobra prijateljica ter ob vsem tem radi spoznavajo nove ljudi in nove kulture, kar je na nek način seveda tudi pogoj za takšen potep. To so ljudje, ki so po duši popotniki vajeni spontanosti ter precejšnji radovedneži, saj te zmeraj zanima, kaj vse se skriva na drugem koncu svet. Pohod je torej namenjen vsem popotniškim pohodnikom z že pridobljenimi pohodniškimi izkušnjami in vsem, ki so v dobri psiho-fizični pripravljenosti.
Robert Lisac: Ali lahko poveš kakšno anekdoto, kaj se ti je že pripetila v Himalaji?
Barbara Kuhar: Seveda. Bilo je to lani, ko sem se z manjšo skupino odpravila v eno izmed himalajskih vasi. Pred tem smo bili s strani drugih indijskih popotnikov opozorjeni, da naj domačinov ne nagovarjamo, se jih ne dotikamo in niti pod razno ne sprejmemo čaja zaradi možnosti zastrupitve. Seveda nam ni uspelo, da se ne bi odzvali človeški toplini, ki so jo vaščani oddajali. Zato smo sprejeli skupno odločitev pitja čaja v smislu, da bomo imeli pa drisko vsi na enkrat, saj dobrodošlice čaja preprosto nismo mogli zavrnit. Driske ni bilo, ostal je le sladek okus po čaju in misel, kako drugače poteka vsakdan Himalajca v primerjavi z našim.
Robert Lisac: Kaj konkretno pa zajema takšna tura po Himalaji?
Barbara Kuhar: Tura daje vsakemu, ki se nam bo pridružil priložnost, da bo doživel košček himalajskega in s tem tudi indijskega pridiha. Začenši v zeleni dolini Parvati, mimo naravnih vrelcev, bujne vegetacije, čez zasnežene vrhove vse do puščavske doline Pin nas bo vodila raznolika pot nepozabnih razgledov, spoznanj, mogočnosti in nam dala možnost spoznavanja koščka sveta, ki je tako zelo drugačen od našega.
Robert Lisac: Kje si lahko interesenti kaj več preberejo?
Barbara Kuhar: Vsi, ki bi radi okusili del Indije ter na nožni pogon raziskovali delček njenih himalajskih predelov, ki jih krasijo najvišji vrhovi in eni najlepših razgledov sveta, si lahko več o pohodu preberejo na spletni strani www.barbara-adventure.si , kjer je program tudi podrobneje opisan in kjer ne manjka niti slikovnega materiala o našem podvigu, ki nas čaka v juliju.