Bojevnik se mora znati bojevati, vendar bojevanje ne more biti edini smisel njegovega življenja. Če bi to bilo tako, bi bilo bojevniško življenje zelo pusto in dolgočasno. Zato so znani bojevniki obvladali še veliko drugih veščin, ki z bojevanjem navidezno niso imeli nič skupnega. Že legendarni samuraj Mijamoto Musaši je mojstrsko vihtel kaligrafski čopič in je ustvaril kar nekaj zelo znanih akvarelov, ki sodijo v sam vrh likovne umetnosti. Bruce Lee je sam ilustriral svojo knjigo Tao of Jeet Kune Do s krasnimi ilustracijami tehnik. Veliko znanih mojstrov karateja se je ukvarjalo s poezijo in še bi lahko našteval umetniške podvige znanih borcev.
Očitno vsak, ki se ukvarja z borilnimi veščinami, premore precej velik potencial energije, ki jo v veliki meri izrazi preko borilnih veščin. Pogosto tudi po treningu ostane še nekaj energije, ki jo ljubitelji borilnih veščin pogosto porabijo kar na področju umetnosti, sploh tisti, ki jih že malce daje EMŠO ;-)!
Tudi pri meni je tako. Glede na to, da zdaj ne poučujem in treniram več toliko kot nekoč, ostaja presežek energije, ki jo porabim za ustvarjanje mozaikov. Vse, kar so me naučile in me še učijo borilne veščine, mi prav pride, ko ustvarjam mozaike.
Vztrajnost mi pomaga, da zdržim do konca tudi najbolj zahtevnih projektov.
Disciplina je v vsaki borilni veščini osrednjega pomena. Brez discipline ni napredka. Disciplina pomeni, da greš na trening tudi, ko se ti ne da, ko pogoji niso najbolj idealni, ko imaš še pred tem 1000 drugih reči za opraviti in bi raje ostal doma in ležal na zofi z daljincem v roki. V mozaičarstvu je zelo podobno, ko si prilepil na podlago že 9656 mozaičnih kamenčkov in veš, da čaka še 23469 moazičnih kamenčkov, ki jih boš moral namestiti točno na pravo mesto.
Kreativnost je na področju borilnih veščin tisti osrednji faktor, zaradi katerega ostajajo treningi lahko zanimivi tudi še po treh desetletjih ukvarjanja. Osrednja vprašanja, ki omogočajo kreativnost tako pri borilnih veščinah kot pri mozaičarstvu so: Kaj lahko naredim drugače? Kaj lahko spremenim, da bo vse skupaj boljše delovalo? Kaj se zgodi, če vnesem v dogajanje čisto “tuje elemente”? Kaj, če je tradicionalno izročilo ne drži in je treba vse skuapj posodobiti? Kako lahko likovno / bojevniško umetnost prilagodim sebi in svojim potrebam?
Natančnost. Da nekatere tehnike pri borilnih veščinah sploh delujejo, jih je treba narediti zelo natančno, upoštevati pravi položaj, pravo smer in silo gibanja, da se nasprotnik preda je ključnega pomena. Brez natančnosti sploh ni mozaičarstva, sploh, ko se lotim kakšnega mikromozaika, kjer so delčki lahko veliki tudi komaj 2 x 2 milimetra.
Izražanje samega sebe. Vsak gib, ki ga izvede bojevnik med borbo pove zelo veliko o tem, kdo sploh ta bojevnik je. Zato je v zvezi z borilnimi veščinami govoril Bruce Lee, da gre za “umetnost izražanje preko lastnega telesa”. Vsak mozaik, vsaka umetniška kreacija prav tako zelo veliko pove o umetniku/bojevniku. Tako kot bojevnik z leti in ustrezno kilometrino ustvari čisto svoj stil bojevanja, tako umetnik preku ustvarjanja najde prav tako svoj prepoznavni slog. Zato lahko trdimo, da se nekdo bori kot Bruce Lee, Fedor ali da nekdo slika kot Van Gogh.
Iskanje svoje resnice. Ni slučaj, da borilne veščine pogosto povezujejo z duhovnostjo, saj omogočajo, da človek išče na poti bojevnika svojo čisto individualno resnico, svojo pot, svoj TAO. Pri mozaičarstvu je zelo podobno in, ko umetnik/bojevnik najde svojo resnico, se to čuti, vidi in sliši. Lep primer so znamenite stavbe Gaudija in Hundertwasserja, ki jih krasijo mozaiki.
Več o mojem mozaičarskem ustvarjanju si lahko prebereš tukaj http://www.robertlisac.com/tako-je-nastal-mozaicni-portret-znanega-profesorja-saksofona/ , če bi pa tudi ti rad/a ustvarjal/a mozaike se prijavi na e-novice, preko katerih obveščam vedno vse interesente, kdaj so naslednji termini mozaičarskih tečajev.