Duende

Zgodbo je napisala moja sestrična Neža Bojović

Mali Manolo je bil prikupen, navihan deček, ki je živel v samem srcu divje, vroče, glasne in čarobne Andaluzije. To je južni del Španije, v katerem še danes ne veljajo enaka pravila kot drugod po svetu. Čas se tu ustavi…Manolo je bil četrti in najmlajši otrok Pastore in Juana zato so ga kar malce preveč razvajali. Bil je tudi edini sin in cela družina je varčevala, da bo enkrat lahko šel študirat. Manolo je ljubil svoj dom, šekaste krave, kužka Pepina in najboljšo češnjo, v kateri krošnje je sedel in ciljal mimoidoče s peškami. Najbolj na tem svetu pa je ljubil svojega dedka Paca. Skupaj sta kolovratila po vseh okoliških vaseh, hranila krave, se smejala, nabirala češnje, pela, plavala in se ob vsem tem divje zabavala. Včasih sta cele dneve sedela pod njuno češnjo in dedek je Manolu pravil zgodbe iz davnih časov. Velikokrat se je zbrala tudi vsa številna družina, skupaj so se najprej najedli do sitega, nato pa peli in plesali do poznih jutranjih ur.

Tako je Manolo rastel s flamenkom, z njegovimi ritmi, melodijami in čustvi. En tak večer, je dedek Paco pravil zelo posebno zgodbo. Pripovedoval je o škratu, duende po špansko. Škrat ali duende pride vate, v tvojo dušo kadar počneš nekaj tako predano, da ti ni potrebno razmišljati kaj delaš. To se dogaja pri plesu, petju, muziciranju, itd. Stopiš v stik s samim seboj, vse okoli sebe pozabiš in si le še srečen, preprosto ker si. Ovije te kot nežen oblak divjega jasmina in te ponese med oblake. Manolu je bila zgodba všeč, le razumel je ni čisto dobro. Ni mu šlo v glavo, kje se skriva ta škrat in zakaj ga ne more videti. Prosil je dedka, da mu ga pokaže. Ta pa mu je odvrnil, da ga bo sam našel, ko bo prišel čas in mu ob tem zarotniško pomežiknil.

Mnogo let kasneje je Manolo, slavni arhitekt s celodnevnim in velikokrat celonočnim delavnikom pozabil na škrata. Že zdavnaj se je oddaljil od svoje družine, preprosto ni imel časa. Tudi veseliti se, plesati in peti je nehal davno. Sicer se je zavedal, da njegov način življenja ni dober zanj, a vedno, kadar je začel razmišljati o tem, je prišel nov, še bolj odmeven primer.

Nekega lepega dne pa se je zgodilo: Manolo je dobil usodni telegram, v katerem je pisalo, naj se hitro vrne domov, ker je dedek na smrtni postelji. Zadelo ga je kot strela z jasnega, spreletel ga je srh, srce se mu je skoraj ustavilo, moral je sesti, ker ga noge niso več držale. Otroštvo se mu je vrtelo pred očmi, slike njega in dedka pa češnje, dedkove kitare, družine…nemočno se je sesedel in pričel ihteti. Kmalu zatem ga je popadel silni bes, bes nase, da je vse zapustil, da se ni javljal, da ni imel skoraj nobenega stika s svojimi. Nato se je vanj priplazila svinčena žalost, razmišljal je o tem kako ga ni ob dedku, človeku, ki ga je imel tako neizmerno rad. Ni mogel drugače, kot da ujame prvo letalo in se vrne domov. Ko je prispel pred domačo hišo, se mu je ta naenkrat zdela tako strašno majhna. Brez, da bi šel vanjo, je stekel okoli nje k njegovi in dedkovi češnji. In res je bil tam. Nekoč mogočni mož, sedaj shiran in bled, je dedek sedel pod njuno češnjo. Manolo ga ne bi prepoznal, če se nebi njune oči v tistem trenutku srečale. Takoj je stekel k njemu, ga objemal in se bridko jokal. Tudi dedek je jokal, a bolj od sreče, ker se je ljubljeni vnuk vrnil. Pogovarjala sta se celo noč. Manolo se je odločil pustiti službo, se vrniti domov in skrbeti za svoje. Preden sta šla spat, je dedek Manola vprašal če je že našel svojega škrata. Manolo se je spomnil stare zgodbe in tokrat skozi odrasle oči razumel sporočilo, ki ga je nosila. Obljubil je, da se bo potrudil. Dnevi so tekli in Manolo je na vsak način želel “najti” škrata. Skušal je plesati, peti, igrati kitaro, a ni in ni mu uspelo. Verjetno si je tako močno želel, da je bil cel zakrčen. Ni vedel, da se škrata najde le takrat, ko smo sproščeni. Babica je priredila družinsko srečanje, na katerem so se vsi skupaj poveselili, se najedli, plesali, in si pripovedovali zgodbe. Celo dedek je zaigral nekaj pesmi na svoji stari kitari. Bilo je kot nekoč. Manolo je bil srečen v krogu družine, pel in plesal je do zore. Počutil se je vzneseno, blaženo, bolj je plesal, srečnejši je bil, topleje mu je bilo pri srcu. Počutil se je celega. Ko je šel zjutraj med zadnjimi spat, je spal trdno, mehko in dobro, kot že dolgo ne. V sanjah se mu je prikazal dedek Paco in mu nasmejano dejal: ” No pa si le našel svojega škrata…”.

***

Brezplačni e-knjigi MOZAIK – PRIROČNIK ZA ZAČETNIKE in KAKO DOLOČIŠ PRAVO CENO SVOJIH UMETNIŠKIH IZDELKOV si lahko snamete s pomočjo kode, ko se prijavite na brezplačne e-novice na tej spletni strani. V e-novicah bo govora o mozaikih in seveda tudi o tem, kako uspešno prodajati umetniške izdelke in storitve. V primeru, da imate težave s prenosom e-knjig, mi prosim pišite na roartdoo@gmail.com!