Robert Lisac: Kot soavtor knjige SHAOLIN TEMPLE – THE FIRST LIGHT si imel priložnost spoznati legendarne šaolinske menihe na povsem drugi ravni kot večina ljudi, ki pride v stik z njimi. Kakšni so ti legendarni borci, ko padejo vse maske?
Pan Kladnik: Zabavajo se, skačejo gor in dol, norčujejo se eden iz drugega… vendar vse v mejah normale in medsebojnega spoštovanja. V templju se obnašajo kot pravi menihi, malo pa se jim strga, ko so daleč od oči turistov in nadrejenih. Pravzaprav so povsem navadni ljudje, samo da imajo določeno znanje, ki ga mi še ne razumemo.
Pan v akciji
Robert Lisac: Glede na to, da si shujšal skoraj 10 kilogramov, ko si bil pri šaolinih, lahko poveš kaj o njihovi prehrani?
Pan Kladnik: Jedo izključno vegansko hrano, ki jo pridelajo sami. Ampak je njihova priprava jedi povsem drugačna kot naša, tako da nisem bil edini zahodnjak, ki je izgubil kilograme 😉 že po tednu dni veganske diete smo vsi sanjali o picah, čevapčičih…
Je pa res, da je taka hrana zelo energetska in zdrava, a glede na njihov trening bi vseeno priporočal kakšen kos piščanca vsaj enkrat na teden.
Robert Lisac: Lahko poveš, kakšen je potek dneva povprečnega šaolinskega meniha?
Pan Kladnik: To lahko opišem le približno: zbudijo se okoli pete zjutraj, nato sledi jutranja molitev, trening in zajtrk. Čez dan vsak opravlja svoje dolžnosti – treningi, nabiranje zelišč, delo v lekarni, varovanje kompleksa pred turisti…
Mladi šaolini
Ne vem, kaj počnejo zvečer, a okoli devete ure tempelj zavzamejo najmlajši šaolini, ki se lovijo, skačejo čez ograje in na igriv način ponavljajo vse znanje, ki so ga osvojili. Ob desetih pa se vse luči ugasnejo do naslednjega dneva, ki je več ali manj enak prejšnjemu.
Robert Lisac: Vsi verjamejo, da so šaolini nepremagljivi, da so mojstri telesa in duha. Glede na to, kaj si videl in doživel, bi lahko trdil, da to drži?
Pan Kladnik: Nepremagljivi ravno ne, a so definitivno mojstri, saj trenirajo že od malih nog. In tudi v tempelj ne sprejmejo kar vsakega, ampak le najboljše od najboljših. Njihovi treningi so tudi povsem drugačni od naših, dejansko ponavljajo en in isti gib dokler ne ostanejo popolnoma brez moči in se samo zgrudijo po tleh. Vendar so le ljudje kot mi in tudi njihova telesa se sčasoma obrabijo, kar je seveda normalno.
Duhovne strani treninga žal nisem videl, ampak čutiš neko posebno energijo, že če se samo pogovarjaš z njimi. In to ni samo bojevniška energija, ampak topla, prijazna. Ko te enkrat sprejmejo medse, bi naredili zate vse in to je ena izmed stvari, ki me je najbolj presenetila pri njih.
Robert Lisac: Kako sploh poteka trening šaolincev? Kakšno je njihovo ogrevanje? Katere so njihove osrednje vsebine na treningu?
Pan Kladnik: Zelo veliko dajo na raztegovanje, predvsem na gibčnost nog. Prav tako veliko tečejo in ponavljajo forme (kate). Imajo tudi sparinge, v katerih se borijo po pravilih sande. Več pa žal ne morem povedati, ker nisem še nikoli spremljal celega treninga.
Robert Lisac: Ali menihi trenirajo gimnastične prvine, torej premete, salte in podobno posebej, ali je to del njihove vsakdanje vadbe skupaj s tehnikami?
Pan Kladnik: Začetniki trenirajo posamezne vaje, dokler jih ne obvladajo. Šele nato jih začnejo med seboj povezovati in vključevati v forme.
Robert Lisac: Ali menihi delajo kakšne posebne vaje za moč?
Pan Kladnik: Nedvomno, ker je njihovo telo kot jeklen ščit. Zato si pa lahko razbijajo železne palice na glavi in ležijo na sulicah. Mislim, da se tej tehniki reče steel jacket, se pravi da je celo telo utrjeno do te mere, da ga ne rani skoraj nič. Zdaj si pa sami predstavljajte, kakšne vaje so potrebne za tak efekt.
Robert Lisac: Glede na to, da sem nekoč treniral in poučeval kung fu, so nam takrat posredovali tudi kitajske navade. Med njimi je bila tudi strogo hierarhično dojemanje soborcev in trenerjev/učiteljev. So Kitajci res tako mahnjeni na hierarhičnost? Se mlajši klanjajo starejšim? Uporabljajo v pogovoru vse “nazive” ali je ozračje bolj družinsko in sproščeno?
Pan Kladnik: V templju in na ceremonijah definitivno. Ne priklanjajo se ravno, ko hodijo eden mimo drugega, vendar se vidi spoštovanje mlajših do starejših. Najbolj sem opazil spoštovanje do mojstra (shifu). Mojster je za njih kot bog in kar reče shifu je sveto, tudi če kdaj nima prav.
Robert Lisac: Če sem prav presodil, je tvoj oče slikal bolj “celovite scene”, ti si se pri fotografijah očitno osredotočil bolj na podrobnosti. Kako to, da si spontano ubral takšen pristop?
Pan Kladnik: Pravzaprav sem jih slikal bolj za foro kot zares. Šele ko sva z očetom pogledala slike, sem videl, da so kar dobro uspele. Dejansko sem se praktičnega dela fotografiranja učil šele tam, zato mi je bilo lažje osredotočiti se na neko malenkost kot pa bogate prizore, pri katerih moraš upoštevati več dejavnikov. Ampak tudi to še pride ;-)!
Robert Lisac: Knjiga SHAOLIN TEMPLE – THE FIRST LIGHT, ki sta jo napisala skupaj z očetom, predstavlja sam samostan in kako v njem trenirajo in živijo menihi. Slike v njej so na nivoju National Geografica, del besedil je pisal celo sam opat. Ne gre za običajno knjigo, saj sem od vaju izvedel, da mislita z velikim delom denarja od prodaje knjig pomagati šolinskim sirotam. Lahko poveš kaj več o tem? Ali je res, da šaolinski menihi direktno pomagajo tamkajšnji sirotišnici? Zakaj se o tem nič ne ve?
Pan Kladnik: Ko je Shi Yongxin postal opat, je naredil veliko sprememb v svetu šaolinov. Ena izmed njih je tudi projekt shaolin orphans. Na Kitajskem je zaradi prevelike populacije in življenjskega standarda veliko sirot, ki nimajo nikogar in šaolini skrbijo za del teh sirot. Nedaleč od templja stoji sirotišnica, kjer otroci živijo in hodijo v šolo.
Pan in šaolinske sirote
Ampak življenjski pogoji v sirotišnici so daleč od normalnih, zato gre skoraj polovica denarja od prodaje knjig za izgradnjo nove sirotišnice in za omogočanje njihove izobrazbe.
Robert Lisac: Kje lahko bralci mojega bloga naročijo knjigo, ki jo imam jaz že doma med mojimi knjigami o borilnih veščinah in športih?
Pan Kladnik: Na spletni strani http://shaolin-orphans.org/ si lahko ogledajo naš projekt, knjigo pa lahko naročijo prek e-maila: info@shaolin-orphans.org. Na voljo sta dve različici knjige, tako da si vsak lahko izbere ustrezno in pomaga po svojih močeh.
Šaolin kung fu na vrhunskem nivoju
Robert Lisac: Nam lahko poveš za konec še kakšno anekdoto, kaj smešnega, kar se ti je pripetilo na Kitajskem med šaolini?
Pan Kladnik: Od številnih pa mi je ena res najbolj ostala v spominu. Na večer, ko je oče zaklenil ključ v najino sobo, smo morali plezati v drugo nadstropje. Pot je vodila čez streho kitajske družine, ki pa se je pod našo težo udrla. Sam sem še pravočasno odskočil, kolega Marco pa je padel družini naravnost v zajtrk. Sledilo je nerazumljivo tuljenje gospodarja in njegove žene. Spor smo z njim sicer zgladili, žena pa nas še danes grdo gleda.
***
PS: Če želite 2 x na mesec prejemati koristne informacije v zgornjem slogu, se prijavite na moji drugi spletni strani www.otelesu.com na e-novice. Vesel bom, če všečkate: facebook O TELESU
Podobni članki:
- Če ste bolni, še ne pomeni, da ste invalidi!
- Nimate časa za treninge? Jaz tudi ne, pa sem kljub temu v odlični formi!
- Naloga trenerja ni premagovati svoje učence, temveč jih trenirati