Vsak človek ima potrebo po tem, da ga drugi marajo, cenijo in spoštujejo. Tudi umetniki imamo te potrebe in zaradi tega včasih precej boli, ko naletimo prvič na resnejšo kritiko o našem delu, saj je tesno povezano s tem, kar smo in kar čutimo.

Glede na to, da sem glede mozaikov in ostalih umetniških sfer čisti samouk, se radi spravljajo name takšni, ki premorejo šole, s katerimi se sam ne morem pohvaliti. Najraje puščajo žaljive komentarje na facebooku ali pa mi celo na dolgo in široko pišejo maile, v katerih mi argumentirajo, zakaj naj bi bil “šalabajzer”.

Priznam, kdaj pa kdaj s kakšnim bolj provokativnim naslovom kakšnega članka namerno malce dregnem v umetniško osje gnezdo in potem mi je jasno, da bom deležen nekaj bolečih pikov.

Fotografija: Elizabeta Kuder

Malce me pa kljub temu začudijo nekatere pretirane reakcije ljudi, ko napišem čisto dobronamerno in nevtralno reč z željo, da bi pomagal drugim, ki bi jim dana informacija lahko bila v pomoč. Verjetno nekateri ljudje preprosto ne prebavljajo, da lahko ima človek brez formalne umetniške izobrazbe vedno polne mozaičarske delavnice? Morda jim gre na živce, da se imam za umetnika, čeprav nimam diplome na tem področju? Morda jim ne diši, da stvari počenjam po svoje? Ne vem.

Vse, kar sem dosegel, sem si prigaral. Pogosto sem si želel, da bi imel kakšnega mentorja, pa te možnosti na tem področju nisem imel. Naredil sem ogromno napak, ki jih tisti, ki so imeli to prednost, da so se ustrezno šolali, verjetno niso naredili, ker so jim drugi kazali pot. Še jih delam in zato morda še boljše razumem določene stvari, ker tako pridobljeno znanje temelji na lastni izkušnji in na lastnih napakah in ne na teoriji, ki jo je izustil nekdo drug.

Nikoli nisem trdil, da sem najboljši, da vem in znam vse, daleč od tega. Ustvarjam zase in za tiste, ki jim je všeč to, kar počnem. Še več kritik se je pojavilo, ko sem začenjal posredovati svoje znanja o tem, kako se tržiti kot umetnik na spletu in med ljudmi. O teh zadevah vem nekaj malega in to sem želel posredovati tudi drugim umetnikom in ustvarjalcem, ki teh znanj niso imeli. Kar se naučim pač rad takoj posredujem naprej drugim.

Vem, da imam pedagoško žilico in dana mi je bila zato, da jo uporabljam. Enačba je zame preprosta, tisti, ki vedo in znajo manj od mene, bodo prišli k meni na delavnico, tisti, ki znajo in vedo več od mene, bodo šli pa drugam.

Kritiko poslušam, si jo preberem, predelam in če sem ga kje res polomil, se potrudim, da zadevo popravim. Pogledam pa tudi, kdo me kritizira in to svetujem tudi vam.

Pri športu je karikirano povedano tako, da je med nogometno tekmo vsak gledalec bolj pameten od igralcev na igrišču. Če bi bili res tako pametni, kot mislijo, da so, bi sami boljše igrali kot igralci na igrišču, pa pogosto ni tako. V umetnosti je podobno. Lahko je komentirati, kritizirati, pljuvati po drugih. Lahko je poznati vse umetnike, vso umetniško terminologijo, vso likovno teorijo in na osnovi tega dajati v nič samouke in amaterje, pa seveda na prefinjen in učen način tudi akademske slikarje in kiparje.

V Iranu pravijo, da udarec seže do kože, beseda pa do kosti. Zato je pomembno, na kakšen način kritik posreduje kritiko, da ne potepta potencialno obetavnega umetnika še preden se je začela njegova pot navzgor. Nisem proti kritiki, ampak naj bo vsaj argumentirana, ne pa emocionalni izliv nepredelanih frustracij. Naj bo konstruktivna, naj nakazuje rešitve. Po drugih pljuvati je lahko, težje pa je nekomu dobronamerno podati roko v pomoč.

S faktografskim znanjem se je lahko bahati, pa še vedno ostaja faktografsko. Človek, ki zna samo teoretično plavati, bo v praksi utonil.

Imam kar nekaj prijateljev in znancev med akademskimi slikarji in kiparji, ki so čudoviti v vseh pogledih in sem počaščen, da jih poznam. So polni znanja, zanimivih zgodb in pripravljeni pomagati, ko jih za to prosim. Občudujem njihova dela in zelo mi bogatijo življenje. Sožitje med takšnimi in drugačnimi umetniki je torej možno.

Iz vsega tega sem se torej naučil, da je pomembno, da vedno pogledamo, kdo nas kritizira, preden zaradi kritik teoretikov, nedostopnih polbogov ali nekaterih nesramnih posameznikov dobivamo čire na želodcu. Kako? Pogledate na facebook profil kritika ali obiščete njegovo spletno stran, če jo sploh ima. Tudi kakšen pogovor v živo marsikaj razkrije. Če kritika drži, jo je treba upoštevati in delati na tem, da postanemo boljši. Res pa je tudi, da boste pogosto za bleščečo fasado učenih besed odkrili veliko praznino.

Upam, da vam bodo zgornje vrstice v pomoč. Kakšne izkušnje imate vi s kritiko? Kako ravnate vi s kritiki? Vesel bom vaših komentarjev.

Lep pozdrav,

Robert

***

Sicer pa pripravljam 29.1.2017 na Orlah pri Ljubljani mozaičarsko delavnico, kjer se bomo seznanili z indirektno metodo ustvarjanja mozaikov. To metodo je treba obvladati, kadar želimo pri mozaiku ustvariti popolnoma ravno površino, recimo za mozaične mize, stene ali tla. Po mojem bo zabavno, saj bo prvi del delavnice v znamenju ustvarjanja mozaika po tej starodavni metodi. Drugi del bo bolj moderne narave, saj bomo mozaik iz hrbtne strani zalili z betonom. Več o tej delavnici, kjer bo glavni material za ustvarjanje kamen, si lahko preberete tukaj!

Primer mozaika, ki je nastal s pomočjo indirektne metode:

Podobni članki:

• Fotoreportaža zadnjih mozaičarskih, minimalističnih in umetniških delavnic
• Skozi objektiv vedno gledava z zavedanjem, da je vsak lahko najina bodoča stranka
• 7 stvari, ki sem se jih naučil kot umetnik v letu 2016

***

Brezplačni e-knjigi MOZAIK – PRIROČNIK ZA ZAČETNIKE in KAKO DOLOČIŠ PRAVO CENO SVOJIH UMETNIŠKIH IZDELKOV si lahko snamete s pomočjo kode, ko se prijavite na brezplačne e-novice na tej spletni strani. V e-novicah bo govora o mozaikih in seveda tudi o tem, kako uspešno prodajati umetniške izdelke in storitve. V primeru, da imate težave s prenosom e-knjig, mi prosim pišite na roartdoo@gmail.com!