Že pred tridesetimi leti je Hans A. Pestalozzi trdil, da nenehna gospodarska rast vodi lahko samo v propad človeštva, kajti takšen način življenja pomeni, da se vsake toliko časa vse podvoji, tudi težave, ki jih že imamo. Konkretno to lahko pomeni še enkrat več onesnaženja zraka, zemlje in vode, še enkrat več kemikalij v hrani, še enkrat več avtomobilov na cesti, še enkrat več prodanega alkohola, sladkarij, še enkrat več raka, adipoznosti, visokega pritiska in depresij… Ali vse to res potrebujemo?
Vsak, ki je pri zdravi pameti, ve, da so viri na zemlji omejeni, a vsak dan ravnamo tako, kot da se tega nas sploh ne tiče. Nam je res vseeno, v kakšnem svetu bodo živeli naši otroci?
Večina nima vedno prav. Namesto s spreminjanjem večine se raje ukvarjamo s spreminjanjem samega sebe.
Ravno včeraj sem v trgovini občudoval bio korenje, ki je bilo zapakirano v plastiko. Še dobro, da je bio in zdravo, a hkrati zapakirano v nekaj, kar začne gniti šele po 2000 letih. Hočem kupiti kumaro, ta sicer ni bio, ampak je tudi cela zavita v plastiko. Pa kaj se danes vse že zavija v plastiko? Vse in to po večkrat. Ni dovolj samo zunanja plastična embalaža, moderno je, da je vsak mikrodelček v sami embalaži prav tako zapakiran. Kakšna neumnost! Lep primer v tem stilu je piškot, ki ga dobiš v gostilni, ki je zavit prav tako v plastično folijo.
Korenja sicer nisem kupil, sem pa kupil v plastiko zavito kumaro in zadnjič sem pojedel tudi tisti piškot. Vedel sem, da eno in drugo ni prav. Podobno je bilo pred leti, ko so uvedli plastenke. Največja neumnost, da greš nekaj zapakirati in še plačaš za to, kar lahko spiješ v Sloveniji direktno iz pipe. Glede tega sem že bolj dosleden in če je le možno, ne kupujem plastenk.
Dejstvo pa je, da vsi, ki pristajamo na takšne plastične in druge nebuloze, krivi, da ekonomisti in politiki prosijo boga za 2 do 3 % gospodarsko rast, da so naši oceani polni plastičnih flaš in vrečk, da imamo plastične delčke v pitni vodi, v hrani in v naših telesih. Vsak naš nakup torej določa, kako se bo obnašal ponudnik na trgu.
Kako »zajebani« so vsi ti družbeni in potrošniški sistemi, ko ne želiš biti več del njihove zgodbe, ko bi rad počel stvari po svoje in drugače. Nemec Niko Peach je predlagal kar nekaj konstruktivnih rešitev, ki so dostopni vsem in gredo v redukcijo gospodarske rasti in povzročajo, da se veriga med proizvajalcem in potrošnikom bistveno skrajšajo.
Če razumeš nemško, ti priporočam, da si ogledaš posnetek z njegovim predavanjem:
Večdnevno proučevanje tega izjemnega misleca in praktika lahko poenostavljeno povzamem z izvlečkom njegovih ekoloških in filozofskih nasvetov:
- Izogibaj se letenja z letali.
- Kupuj lokalne izdelke, če je le možno, direktno od kmeta, čevljarja, umetnika, čebelarja… Trdi celo, da je najbolje, da vse ljudi, pri katerih nabavljaš robo, poznaš kar osebno, ker to pomeni, da vmesna veriga posredovalcev, nepotrebne poti prevažanja robe po celi Evropi odpadejo.
- Povprečen človek poseduje 10000 stvari! Vse, kar zares ne potrebuješ, posreduj naprej drugim in čim manj kupuj stvari, ki jih tako ali tako ne rabiš.
- Če je možno, si sposojaj stvari od sosedov in prijateljev ter znancev in prav tako jim ti sposojaj stvari. Dober primer je kosilnica. Res vsaka hiša v ulici potrebuje svojo? Zakaj ne bi imela 10 ali 20 hiš eno kosilnico? Tako lahko stane kosilnica 10 eurov namesto 100 ali 150 in lahko ta poleti brni vsak dan, namesto enkrat na mesec in s tem opravlja svoje poslanstvo.
- Nauči se popravljati in vzdrževati stvari. Daljša, kot je življenjska doba stvari, manj je potrošništva.
- Čim bolj uporabljaj kolo, javna prevozna sredstva, vlak.
- Jej manj ali nič mesa.
Kje začeti? Vseeno kje, vstopnih točk je kolikor hočeš, ko se začneš ukvarjati s to tematiko. Seveda gre tukaj za proces, tudi za lastno in kritično razmišljanje, eksperimentiranje z lastnim življenjskim slogom in nenehno raziskovanje. Ali to pomeni, da se je treba vrniti v srednji vek? Sploh ne, le drugače je treba zastaviti celotno reč, ker 10000 stvari pa res ne potrebujemo, potrebujemo pa prihodnost, ki se je bomo lahko vsi veselili, tudi naši otroci.
***
Brezplačni e-knjigi MOZAIK – PRIROČNIK ZA ZAČETNIKE in KAKO DOLOČIŠ PRAVO CENO SVOJIH UMETNIŠKIH IZDELKOV si lahko snamete s pomočjo kode, ko se prijavite na brezplačne e-novice na tej spletni strani. V e-novicah bo govora o mozaikih in seveda tudi o tem, kako uspešno prodajati umetniške izdelke in storitve. V primeru, da imate težave s prenosom e-knjig, mi prosim pišite na roartdoo@gmail.com!
Never ending story. “Vse, kar ne raste in se ne povečuje, ni vredno, da obstaja.” To je sodobna miselnost vseh družb, korporacij itd. Poglej samo (banalen primer), koliko je kalodontov. Prideš v trgovino, stojiš pred polico s kalodonti in si popolnoma zbegan….. Pred polico s šamponi se vsakič znova spotim. In tako je čisto za vsak frdaman produkt. Gremo dalje, ajde novega, ker tisti od prejšnjega meseca ni več dovolj inovativen. Človeštvo bo uničilo samo sebe. To nam je pred cca 35 leti rekel profesor sociologije v gimnaziji. Takrat smo se ob tem zabavali. Pojma nismo imeli, mislili, smo, da pač kvasi…. Danes mi je jasno, kaj je s tem mislil. Pameten profesor.
Dunja, sam sem seveda šele na začetku poti, kjer poskušam reducirati nepotrebne stvari in tega projekta se lotevam različno intenzivno v različnih intervalih. Začenja se pa vse, kot vedno, pri nas samih. In če smo že pri zobnih pastah: Sama zobna pasta je zapakirana dvakrat, je to res potrebno? Enkrat v samo plastiko, drugič pa še v zabojček, ko jo prevažajo naokoli ša še v tretjem zaboju.