Urška in Primož Černigoj sta fotografski par, ki vodita 2Lindens – Creative Studio. Pri njima se res čuti, da sta se lotila fotografije na zelo poglobljen način, z dušo.
Na področju fotografije je prisotna blazna konkurenca. Kako to, da sta ubrala ravno to pot?
2Lindens: Pravzaprav bolj kot midva njo je nekako ta pot izbrala naju. Ko začutiš, da je to tvoja strast in ji zares želiš posvetiti ves svoj čas, te ne zanima, koliko ljudi to že počne. Takrat se osredotočiš nase, na učenje, na iskanje načina, kako se želiš kot ustvarjalec izraziti, kaj želiš povedati s svojimi izdelki – v tem primeru s fotografijami. Preprosto samo ustvarjaš.
Verjameva v to, da za dobre ustvarjalce je in bo vedno dovolj prostora in strank. Že sama sva pri izbiri npr. svojega poročnega fotografa opazila, da je v množici ponudbe za naju nekdo izstopil – s svojim stilom in pristopom k fotografiji ter kasneje v živo tudi osebnostjo in načinom razmišljanja. Niti dva fotografa nimata identičnega načina, kako izbirata kadre, kako pripovedujeta zgodbo skozi fotografije in kakšno energijo imata.
Kot pravi Neil Gaiman (večkrat nagrajen angleški pisec) – vsak ustvarjalec ima nekaj, kar nima nihče drug – ima sebe. Imamo svoj glas, svojo vizijo, svoj pogled. In če verjamemo v ta svoj unikaten odtis, potem se bodo vedno našle stranke, ki bodo to znale prepoznati, ceniti in se povezati z našim delom
Se da v Sloveniji živeti od umetniške fotografije? Kaj je treba za to kot fotograf narediti?
2Lindens: Na to težko dava odgovor iz osebne izkušnje, saj sva trenutno na točki, ko umetniško fotografijo pri nama še razvijava, se učiva, preizkušava – lahko rečeva, da je to “delo za dušo”. Se pa na tem področju zagotovo skriva potencial. Sama sicer ne vidiva razloga, da bi se kot ustvarjalca omejevala samo na Slovenijo, saj je v današnjem času naš trg cel svet. Dokaz, da umetniška fotografija, podprta z res dobro osebno zgodbo in predanostjo projektu lahko doseže ogromne razsežnosti, pa je npr. Kirsty Mitchell, ki je s svojim delom “The Wonderland Book” v slabem mesecu dni z zbranimi več kot 300.000 funti postala najbolje financirana fotografska knjiga na Kickstarterju; tudi midva sva jo z veseljem dodala v svojo knjižno zbirko.
Verjameva, da je na svetu veliko število ljudi, ki cenijo in prepoznajo dobro umetnost, še posebej tisto, ki nastane pristno in iskreno. V najinih očeh je to tisto, kar moraš kot umetniški fotograf narediti za to – brezkompromisno verjeti v svojo vizijo in jo postaviti pred vse drugo, zaslužek pa je pogosto samo pozitivna posledica tega, ko nekaj delaš res s srcem.
Katere socialne medije najbolj uporabljata za promocijo in na kakšen način?
2Lindens: Daleč najmočnejši “socialni medij” je še vedno osebno ustno priporočilo ali predhodna izkušnja z osebnim fotografiranjem, saj je, vsaj po najinih izkušnjah, tako parom kot posameznikom (poleg samih fotografij) pomembno, kakšen je fotograf kot oseba in kako se bodo ujeli z njim. To, kakšen vtis pustimo pri stranki, je ključnega pomena, saj bo mnenje o nas, dobro ali slabo, delila z drugimi. Zakaj to omenjava – ker se nama zdi, da se v tem času ogromno posvečamo masovnim načinom promocije na spletu, pri tem pa pozabljamo na čisto osnoven, pristen človeški faktor in oseben odnos.
Za samo promocijo oz. grajenje prepoznavnosti najinega dela sva se sprva osredotočila na Facebook, ki nama je bil najbolj domač – predvsem prek (včasih tudi sponzoriranih/plačanih) objav najinega dosedanjega dela; trenutno je v delu najin promocijski filmček, ki ga bova prav tako uporabila za promocijo na facebooku, počasi pa več energije usmerjava tudi na Instagram, ki je trenutno zelo močen socialni medij, posebej za področje vizualne umetnosti. Za promocijo poročne fotografije pa so npr. pomemben kanal tudi različni poročni (slovenski in tuji) portali, ki združujejo različne ponudnike in posledično pritegnejo že zelo izbran segment zainteresiranih strank; ravnokar sva se tudi sama dogovorila za umestitev na enega izmed njih.
Kako najdeta vidva pot do strank in obratno? Kateri pristop vama na tem področju najbolj deluje?
2Lindens: Ker je najina fotografska pot še vedno precej mlada, trenutno še vedno najbolj deluje že prej omenjeno osebno priporočilo, ali pa prejmeva sporočilo v smislu “videl-a sem fotografije, ki sta jih naredila s to-in-to osebo, in so mi zelo všeč.” Zelo veliko sva v tem letu delala tudi na brezplačnih projektih, ker sva želela čim več fotografirati, se učiti in razvijati, brez obremenjenosti, da za tem stoji naročnik z določenimi pričakovanji.
Zdaj pa se nekateri, ki so bili tako ali drugače v te projekte vključeni, vračajo s povpraševanji za bodoča (plačana) sodelovanja, kar nama je potrditev, da delava v pravi smeri.
Skozi objektiv vedno gledava z zavedanjem, da je vsak lahko najina bodoča stranka, zato pogosto fotografirava tudi tiste osebe ali “obstranske trenutke”, ki jih od naju nihče ne pričakuje – ustvarjava nekakšno dodano vrednost, za katero verjameva, da se bo nekoč povrnila, tako ali drugače.
Kako je delati na področju fotografije v dvoje? Kako se usklajujeta? Kako določata, v katero smer bosta šla?
2Lindens: Včasih je res ogenj v strehi … (smeh) Ne, ni tako hudo. Je pa res malce drugače kot v partnerski zvezi, ko se lahko eden za nekaj časa umakne ali “pusti stat” stvari 🙂 Tu si tega ne moreva privoščiti, ampak morava biti ves čas neposredna, iskrena in delovati kot usklajeno kolesje. Pravzaprav imava izjemno srečo, da imava zelo skladno vizijo glede tega, v čem vidiva smisel fotografije ter kaj in na kakšen način želiva to doseči, tako da pogosto en drugega dopolnjujeva. Pri bolj konkretnih usmeritvah pa se usedeva ob kavi, narediva brainstorming idej, poiščeva vsak svoje inspiracije in vse skupaj združiva v skupen načrt, ki obema ustreza in je potem tudi kompas, po katerem se orientirava pri delu. Hkrati pa postavljava te smernice dovolj ohlapno, da dopuščajo prostor za osebno izražanje. Želiva ohraniti to individualnost oz. svojstven pogled pri fotografiranju, saj tako doseževa večjo širino različnih kadrov in opaziva različne, vendar enako pomembne trenutke.
Ko pregledava fotografije eden drugemu sva vedno presenečena v smislu “wau, pa saj si stal-a poleg mene, kako in kdaj ti je uspelo tole ujeti?”, kar samo potrjuje to, kar sva ti že prej omenila – da vsak ustvarjalec sporoča na svoj edinstven način. Čisto na začetku sva še mislila, da morava nekako postaviti “pravila”, nekako smiselno razdeliti, kaj bo kdo fotografiral, a sva ugotovila, da nama to povzroča več zapletov kot če se zgolj prepustiva in vsak naredi tisto, kar v trenutku čuti, da je smiselno. Očitno sva kot par v letih skupnega življenja in ustvarjanja uspela razviti nek šesti čut, da lahko usklajeno delujeva.
Kdaj sta zares zadovoljna s kakšnim posnetkom in zakaj?
2Lindens: Ker oba teživa k perfekcionizmu, sva imela s tem na začetku kar izziv, saj sva svoje fotografije analizirala preveč tehnično in s pogledom na to, kaj želiva doseči čez nekaj let, ne pa glede na to, kakšno pot sva že prehodila. Ko sva zares začutila smisel in tudi našla inspiracijo pri uspešnih in uveljavljenih fotografih, ki so nama blizu po pristopu in načinu razmišljanja, pa sva ugotovila, da sta za naju moč trenutka in občutek, ki ti ga pusti fotografija, tisto, kar zares šteje. Seveda pri tem pomaga, da je kader tudi kompozicijsko zanimiv, smiseln, vendar je to predvsem element, ki podpre sporočilo fotografije, in ne tisto, na kar bi se primarno “obsedeno” osredotočala.
Tako sva zdaj s posnetkom zadovoljna, kadar uspeva doseči vsaj dva od treh osebnih kriterijev – ujeta lepota iskrenih čustev, ujeta osebna lepota (ki pride od znotraj) in dosežena zanimiva kompozicija. Seveda to ne pomeni, da ne stremiva k izboljšavam – z vsakim posnetkom želiva biti boljša in boljša, vendar se učiva tega, da se znava tudi ustaviti in občutiti zadovoljstvo ob tem, kar sva že dosegla.
Lotila sta se tudi portretne fotografije. Kdaj vesta, da sta zares ovekovečila esenco človeka s pomočjo fotografije?
2Lindens: Pri portretni fotografiji se osredotočava predvsem na pristno osebno lepoto. Vsaka osebnost je kompleksna in ima mnogo obrazov, najin smisel pa čutiva prav v tem, da osebo prikaževa v svoji naravni lepoti. Zato se pri obdelavi fotografij tudi drživa načela, da ne uporabljava večjega retuša in ohranjava čim bolj naravno podobo.
Ko portretiranec ali portretiranka na koncu ob fotografijah reče, da se počuti lepo – še posebej v primerih, ko pred to izkušnjo portretiranja sebe ni videla kot takšne – takrat veva, da sva izpolnila svoj namen.
Fotografirata tudi poroke, ki znajo biti blazno delikatne, ker tukaj ni popravnih izpitov. Na kaj vse je treba paziti, da gre vse po načrtu in da je na koncu stranka zadovoljna?
2Lindens: Na začetku poti sprva nisva zares razmišljala o usmeritvi v poročno fotografijo, potem pa naju je nekje vmes sama “poiskala”, ko je ena izmed najinih portretirank bila tako zadovoljna s fotografijami, da naju je vprašala, če bi morda fotografirala tudi njeno poroko. Vedela sva, da je to ogromen preskok na področje kjer, tako kot praviš, ni druge priložnosti, a ker nama je zagotovila, da ni zahtevna in želi v prvi vrsti le par lepih skupnih portretov, sva zbrala pogum in to priložnost vzela kot preizkušnjo, ali se v tem znajdeva in najdeva. Takrat sva si rekla – če ne poskusiva, ne bova vedela, tista “prva” pa bo vedno najtežja. In vesela sva, da sva ta korak naredila, obenem pa še zdaj izjemno hvaležna, da nama je bila ta priložnost sploh dana.
Pomembno se nama zdi predvsem to, da se že pred samim dnem poroke s parom čim bolj poveževa, razloživa najin pristop, preveriva pričakovanja in poskušava čim bolje razumeti, kateri bodo tisti trenutki v dnevu, ki so v očeh para najpomembnejši. S tem v mislih potem vstopiva v dan in začneva beležiti zgodbo v fotografije. Nama je najbližji dokumentarni stil fotografije, zato svoje delo vidiva predvsem kot beleženje tega, kar se spontano zgodi. In v vsakem trenutku razmišljava – kaj je tisto, česar si bo čez nekaj let vredno spomniti; katere trenutke želiva “ukrasti”, da jih nato lahko paru izročiva kot trajen spomin, ujet v fotografijo.
Sam dan poroke pa je nemogoče predvideti in je vsakič nova, nora izkušnja – takrat se samo prepustiva trenutkom, vklopiva vsa čutila in zaupava, da bova naredila najbolje, kar znava in zmoreva. Bi pa rekla da – bolj kot uspeva par spoznati, ju začutiti in razumeti njun “jezik”, lažje je in večja je verjetnost, da sta na koncu z izdelkom zelo zadovoljna.
Če bi lahko dala fotografom, ki bi radi dosegli to, kar sta vidva že dosegla, kakšen nasvet, kateri bi to bil?
2Lindens: Če te fotografija veseli, samo začni, ustvarjaj, ustvarjaj in še več ustvarjaj. Ne sprejemaj nasvetov od ljudi, ki se jim ne bo treba ukvarjati s posledicami tvojih odločitev, najdi inspiracijo pri ljudeh, ki so uspeli na tem področju in s katerimi čutiš, da se lahko povežeš. Raziskuj, preizkušaj, ugotovi, kakšen stil je zares “tvoj” in temu ostani zvest vse dokler čutiš, da je pravi, ne glede na to, kaj ali kako to počnejo drugi. Predvsem pa ostani zvest sebi – to je največ, kar imaš.
Kje in kako ljudje izvedo več o vajinem delu?
2Lindens: novosti in utrinke najinega dela redno objavljava na:
Facebook Profilu: https://www.facebook.com/2lindens/
Instagram: https://www.instagram.com/2lindens/
Za več informacij o nama in ogled portfolia najinega dela pa dobrodošli tudi na najini spletni strani: www.2lindens.com
***
