S prijateljem sva se odločila, da želiva videti od blizu Aljažev stolp. Tabor 1 je bil posvečen pripravi prvenstvene smeri, ki sva jo mislila preplezati v prostem slogu, turistično, brez stila, brez derez, brez cepinov in brez ustreznega znanja.

Če boste kdaj potrebovali odličen tabor 1, zavijte v Staro Fužino, SOBE PEKOVEC  so zakon! Midva mestna jetija sva bila s sobo in odličnim zajtrkom zelo zadovoljna! Ko sva nabrala dovolj moči, sva se lotila najinega tveganega podviga. Na začetku je bila morala odprave še na visokem nivoju in zelo konstruktivna.

Že kmalu pa se je pojavil kreg, zaradi neenotnega mnenja glede prvenstvene poti.

Po večurnem bojevanju sva sklenila, da ni važen cilj, temveč pot. Zato sva se prepustila lepotam narave in na Aljažev stolp sva popolnoma pozabila. Na Vojah sva odkrila ta prečudoviti slap, kjer sva pod ledeno mrzlo vodo opravila najino meditacijo. Začutila sva vse energijske meridijane, predvsem pa mrzlo vodo, zaradi katere sva doživela podhladitveno nirvano. No, saj sva plačala zanjo, na parkirišču, preden sva zavila na Voje!

Doživela sva globoko vegansko stanje razcvetele rožice sredi snega.

Takšen je Tao! Kjer je kreg, tam je tudi mir, kjer je tema, je tudi svetloba in kjer je en mestni jeti, je blizu tudi še kakšen! Najin višji jaz nama je velel, da se odpraviva naprej in da je cilj le bolj pomemben od poti. Tako sva prišla do najzahtevnejšega dela poti. V globoki zamaknjenosti sva izvedla nekaj magičnih kretenj, ki sva jih nekoč pokazala Castanedi in je potem on s tem mastno zaslužil.

Pot ni bila lahka. Uporabiti sva morala vsa svoja znanja. Ko naju je zeblo, sva se zanesla na najin notranji ogenj, ki sva ga aktivirala že prejšnji večer v vaški gostilni, ko sva pojedla pošteno porcijo pasulja. Ko se naju je lotila višinska bolezen, sva se modro spustila nazaj v dolino, kajti tu gre za duhovno dejanje, treba se je spustiti čisto do dna, če se hočeš odriniti nazaj proti vrhu in to sva storila! Spustila sva se čisto v najine in okoliške globine. Ciljaš mimo in zadaneš, tako pravijo zen menihi, ki s čudno okrivljenimi loki streljajo mimo tarče in jo kljub temu zadanejo. To taktiko sva ubrala tudi midva in tako sva končno prispela do Aljaževega stolpa.

Malce sva bila razočarana, saj so nama vsi pravili, da je na Triglav zelo težko priti. Midva nisva bila tega mnenja, očitno Triglav ni več to, kar je bil nekoč, ampak verjetno se je to zdelo samo nama, ker sva v tem kratkem času tako duhovno napredovala in čisto drugače v tem zamaknjenem stanju dojemala svet okoli naju. Pokukala sva v Aljažev stolp in bil je takšen kot midva, notranje prazen, votel, kanal za (pre)bliske višjih sil.

Še dobro, da je bil blizu Aljaževega stolpa bife, kamor sva šla častiti hmeljevo sveto pijačo Slovanov. Nama so pa vsi govorili, da je na Triglavu samo Aljažev stolp, pa sploh ni res! Po novem je tam blizu tudi bife, pa tabor 1 tudi ni bil prav daleč. Na srečo, ker sem imel že celo kolekcijo žuljev. Namaste! 🙂

ps: Duhovno boste zelo napredovali, če boste ta članek delili naprej. Deljenje po facebooku, twitterju in google plusu vam prinaša po 10 pozitivnih karmičnih točk, ki ji jih lahko naložite na vašo Urbano. 

***

Če želite duhovno še bolj napredovati, predlagam, da si snamete brezplačno e-knjigo SAMOOBRAMBA ZA ŽENSKE MOZAIK – PRIROČNIK ZA ZAČETNIKE. Dobite jo tukaj: TUKAJ! Po mailu boste dobili kodo, s katero si lahko snamete e-knjigo. Če bi se slučajno kje neduhovno zataknilo, ker tehnika se kdaj obnaša neduhovno, mi prosim pišite na roartdoo@gmail.com . Šele, ko preberete brezplačno e-knjigo, so dovoljeni holistični občutki nirvane.

Podobni članki:

• Najbolj nepopularen klub? Klub številka 5 (članek je primeren samo za fanatike!)
• Kaj kot umetnik nikakor ne smete narediti?  
• 013 Iz dnevnika umetnika: Kaj narediš, ko si brez denarja, inspiracije in volje?