Ker so me preganjali roki, sem bil prisiljen, da sem si vzel dopust na delovnem mestu, ki ga sicer podnevi opravljam, da sem lahko dokončal mozaični portret. Kot že verjetno veš, sem se prejšnje leto delno zaposlil v lastnem podjetju …kot umetnik. Če se bo vse razvijalo v tem tempu naprej, je samo še vprašanje časa, morda nekaj mesecev, kdaj bom lahko preklopil čisto na umetniški poklic.
Brez podpore šefov v službi, kjer delam čez dan, to seveda ne bi šlo in sem res hvaležen, da je to razumevanje prisotno iz katerega izvira tudi podpora moji želji, da prej ali slej začnem delati kot umetnik ves dan. Res pa je tudi, da zaradi dveh povsem različnih služb prihajam v situacije, ki terjajo od mene precej vzdržljivosti, iznajdljivosti in borbenosti. Nemški pevec Peter Maffay je nekoč pel: “Včasih sem zaspan že zjutraj!” Tako je tudi pri meni, ko podnevi opravljam eno službo, ponoči, zgodaj zjutraj ali pač vmes, ko mi dopušča čas, pa drugo. Tako ugotoviš, da umetnosti ni brez trdega dela!
Vedno bolj spoznavam, da obstaja cel kup mitov, ki se drži nas umetnikov, ki nikakor ne držijo, vsaj ne za tiste umetnike, ki so uspešni v tej meri, da lahko živijo od svoje umetnosti že ZDAJ. Ne govorim o tistih umetnikih, ki čakajo, da jih bo nekdo odkril. Ne govorim o tistih umetnikih, ki jim država plača vse in se imajo za pomembne, ker se pojavijo kdaj v trič-trač revijah. Govorim o tistih umetnikih, ki ustvarjajo, ki živijo za svojo zgodbo in ki se lahko zanašajo samo nase, ne na državo. Govorim o tistih umetnikih, ki se zavedajo, da si bodo morali sami ustvariti in poiskati ustrezno publiko, ker tega ne bo počel prav nihče namesto njih. Govorim o tistih umetnikih, ki se zavedajo, da ustvarjanje umetnosti simbolizirajo eno nogo, prodaja lastnih kreacij pa drugo nogo in da je nekam možno priti le z obema nogama.
Zame osebno je bilo že od nekdaj najlažje samo ustvarjati, saj imam to v krvi že od rojstva. Šele zadnja leta se zavedam tudi pomena druge noge in več, kot vlagam v to, da razvijam vse njene potenciale, boljše mi gre. Prej sem z eno nogo skakljal več ali manj samo na mestu, zdaj sem se pa zares začel pomikati naprej. V tem tednu mojih kvazi počitnic, kjer sem živel kot 100% umetnik sem spoznal, da se moram “filati” z zgodbami, intervjuji in podacasti tistih, ki jim je že uspelo. Ko sem zlagal mozaični portret sem vmes ves čas poslušal te zgodbe, ki so mi dajale upanje, energijo, znanje in nove ideje, da se bom nekoč prebujal v dan spočit, ker bom opravljal samo še eno delo, delo umetnika. Hvala bogu, da obstaja internet! Koga bi sicer lahko vprašal v Sloveniji, kako se da živeti od mozaikov? Kako se je treba tržiti kot umetnik po socialnih medijih? Glede socialnih medijev sem ugotovil, da velja pravilo, ki ga je izpostavil Cory Huff: Štartaj preden si pripravljen!
Zadnje čase se vedno bolj pojavlja tudi vprašanje lastnega ateljeja. Kakšen naj bo? Naj si ga postavim kar na vrtu v obliki minimalistične hišice (Intervju z Robijem in Tjašo), kot jo imata Tjaša in Robi? Ali je boljše, če najamem kakšen prostor nekje v centru skupaj z drugimi umetniki? Ali je imeti boljše imeti atelje doma ali kje drugje? No, tudi na ta vprašanja bom našel ustrezne odgovore.
Vem pa, da bo moj mozaični portret, ki sem ga naredil po naročilu, razveselil v kratkem igralko iz Venezuele, ki ga bo dobila za rojstni dan. To je odličen občutek, ki sem ga z radostjo zaznal in občutil, napočil pa je čas, da se lotim naslednjega mozaičnega portreta! 🙂
***
Brezplačni e-knjigi MOZAIK – PRIROČNIK ZA ZAČETNIKE in KAKO DOLOČIŠ PRAVO CENO SVOJIH UMETNIŠKIH IZDELKOV si lahko snamete s pomočjo kode, ko se prijavite na brezplačne e-novice na tej spletni strani. V e-novicah bo govora o mozaikih in seveda tudi o tem, kako uspešno prodajati umetniške izdelke in storitve. V primeru, da imate težave s prenosom e-knjig, mi prosim pišite na roartdoo@gmail.com!
